19:45:30

Všečkaj nas

Sledi nas na Twitterju

Prva stran
Sporočilo
Primorski na prepihu. Zgodba o prispevkih. PDF natisni E-pošta
Prispeval Redakcija   
Ponedeljek, 15 Oktober 2018 17:54

Rezultat iskanja slik za primorski dnevnik

 

Primorski dnevnik je na prepihu, ker vladajoče stranke, predvsem pa Gibanje 5 zvezd s podtajnikom Crimijem poudarjajo, da bodo s prihodnjim letom ukinile podpore časopisom. Verjetno tudi časnikom narodnih manjšin v Italiji in čez mejo.

 


 

Zgodba o podpori Primorskemu dnevniku je stara najmanj 30 let, če že ne več. Začelo se je namreč že prva osemdeseta leta, ko je bil sprejet prvi splošni zakon o založništvu, vendar je problem podpore tisku postal pereč po reformi, ki je dejansko sprostila lov na reklamo Berlusconiju in njegovim podjetjem. S tem je bil ves tisk močno prizadet in mnogo časopisov je tvegalo, da prekine z izhajanjem. Vse stranke so začele razmišljati o načinu, kakor zajamčiti pluralizem tudi na tem področju.

Tako je nastal drugi zakon o založništvu, ki ga je parlament sprejel poleti 1991.

Začelo se je prve dni avgusta v senatu, kjer so določili, da bo zakon odobren na poseben način, ko komisija prevzame zakonodajno vlogo in zakon, če je odobren soglasno, ne gre v obravnavo na plenarno sejo parlamenta. Skratka, zelo hiter postopek.

V pristojni komisiji je tedaj bil poslan senator Stojan Spetič, ki je ravnokar pristopil k gibanju za obnovo komunistične partije, poznejši SKP.

Prosili smo ga, naj nam posreduje svoje spomine in razmišljanja.

„S tovarišem Libertinijem, ki je bil načelnik naše senatorske skupine,“ se spominja Spetič, „smo se takoj zavedali, da imamo v rokah zelo močan adut. Naša stranka ni imela svojega glasila, je pa lahko pogojevala vsebino zakona, ker bi brez našega soglasja vsa zadeva padla v vodo. Treba je bilo ravnati previdno a dosledno.“

„Postavili smo si cilj, da moramo zaščititi nekaj svobodnih glasov na levici, torej dnevnik Manifesto, tednika Liberazione in Avvenimenti ter Primorski dnevnik.

Od samega začetka je bilo v komisiji sklenjeno, da prejme vsak časopis temeljni letni prispevek 2,5 milijarde lir (danes 1,25 milijona evrov). Drugi delež bi izračunali na osnovi prodanih izvodov. Ker bi tako priviligirali velike časopise, smo sklenili, da izvzamemo tiste, ki vsaj polovico stroškov pokrijejo z reklamo.

Osebno sem se zanimal za usodo Primorskega dnevnika, čeprav je bilo tedanje uredništvo do mene in komunistov sovražno razpoloženo in sem bil deležen nenehne cenzure. Mojih dosežkov sploh niso objavljali, kot naprimer zakon o mejnih področjih št.19/91, ki je vseboval prispevek 8 milijard lir letno za slovensko manjšino in drugi prispevek, nekaj čez milijardo lir, za čezmejno sodelovanje medijev. Bili so časi dogovorjene „dekomunistizacije“ uredništva, ko so ga morali zapustiti skoraj vsi, ki so bili osumljeni komunizma. Baje je to bil dogovor s socialistično stranko in osebno z zunanjim ministrom Giannijem Demichelisom.

Iz uredništva in založbe ZTT nisem imel pomoči. Izvedel pa sem le, da so se preko socialistov dogovarjali o nekem priviligiranem posojilu, ki bi ga ZTT morala prej ali slej vrniti. Pismo ZTT so mi pokazali in sem bil takoj mnenja, da ne pride v poštev, če podpora ni zagotovljena in trajna.

Zato je bil usodnega pomena dogovor s premierom Andreottijem, s katerim sem se srečal ob šestih zjutraj v njegovem privatnem uradu na trgu San Pietro in Lucina po posredovanju pred kratkim preminulega prijatelja Stefana Andreanija, ki je bil premierov posebni tajnik.

Andreotti mi je bil obljubil protiuslugo, ko sem v senatu, čeprav član opozicije, imel poročilo o Rimskem sporazumu, ki je zadeval nepremičnine v coni B. Na to sem ga spomnil in res, pristal je na dopolnilno podporo 2 milijard lir letno.

Na osnovi tega zakona je torej Primorski dnevnik ves čas od leta 1991 dalje prejemal 2,5 milijarde lir temeljne podpore, 2 milijardi lir dopolnilne podpore in, dokler je veljal, še nekaj več kot milijardo lir za čezmejno sodelovanje. Zadnja leta, kajpak, v evrih.

Zakon je bil odobren. Ko je potekalo glasovanje za Primorski dnevnik je senator desnice Pontone zapustil sejno dvorano, podobno sem storil jaz, ko je šlo za Secolo d'Italia.

Po odobritvi zakona sva s prijateljem Duškom Udovičem, ki je bil tiste dni v Rimu, odšla na rajžo s kočijo po sgtarem Rimu. Med potjo mi je razlagal pobudo o „dvojčku“ Primorski – Republika, ki sem ji odločno nasprotoval. Zato sem zagovarjal možnost sodelovanja in, zakaj ne, tudi združtive Primorskega dnevnika in Primorskih novic. Kako se je končalo je vsem znano. Po nasvetih socialistov je nastal „dvojček“, ki je izkopal milijarde globoko luknjo. Rešili smo se z ustanovitvijo Zadruge.

Poskusov spremembe založniške zakonodaje je bilo več, tudi pred kratkim, na pobudo PD.

Bila je priložnost, da podpore Primorskemu dnevniku spravimo na varno. Bilo je ob sprejemanju zaščitnega zakona, na prelomu tisočletja. Takrat me je premier D'Alema imenoval za svetovalce za manjšinska vprašanja pri predsedstvu vlade, oziroma ministrstvu za dežele, ki ga je vodila komunistka Katia Bellillo. Med razburljivimi sestanki o vsebini zaščitnega zakona sva z Milošem Budinom, ki je tedaj bil podpredsednik deželnega sveta FJK, dogovarjala tudi prispevkih tisku. Zavedala sva se, da EU nasprotuje neposrednim finančnim prispevkom podjetjem in slutila, da bodo podpore tisku prej ali slej prišle na tnalo. Kako jih zavarovati? Omislila sva si poseben finančni sklad za podpore manjšinskemu tisku, ki bi bil ločen od splošnega sklada podpor italijanskim časopisom. EU bi temu ne nasprotovala.

S Katio Bellillo sva napisala pismo zakladnemu ministru Ciampiju in ga vprašala, ali bi bil pripravljen finansirati tak sklad in če se mu zdi predlog utemeljen. Ciampijev odgovor je bil pozitiven. V svojem pismu je navedel razpoložljivost 20 milijard lir letno. Izračunali smo, da bi zadostovalo, saj so južnotirolski Nemci povedali, da prispevkov za Dolomiten ne marajo in da bi črpali iz sklada le za svoj tednik. Prav tako imajo svoj tednik frankoprovansalci v Dolini Aoste.

Prišla je hladna prha. Iz Trsta sta prišla funkcionarja Primorskega dnevnika in ZTT, ki sta med obiskom pri zvezi založnikov izrazila svoje odločno nasprotovanje nakazani rešitvi. Predlog je tako padel v vodo.

Težko je bilo razumeti nasprotovanje zainteresiranih. Govorilo se je, da so se bali nastanka časopisov albanskih skupnosti v južni Italiji, ki bi izčrpale denar iz sklada... Drugi, bolj zlobni jeziki, pa so bili mnenja, da so se bali političnega vpliva komunistov in levih demokratov. „

Do tod pričevanje senatorja Spetiča. Vprašati bi se morali, ali bi ne bilo pametno obnoviti zamisel o samostojnem skladu za podporo manjšinskemu tisku. (vs)

LAST_UPDATED2
 

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

Išči na spletu Iskraonline.eu

feed-image Feed Entries