02:14:15

Všečkaj nas

Sledi nas na Twitterju

Prva stran
Sporočilo
Kako ocenjujemo komunisti finančni manever "zelenožolte" vlade PDF natisni E-pošta
Prispeval Redakcija   
Sreda, 24 Oktober 2018 18:48

 

Rezultat iskanja slik za di maio salvini conte foto

Prvi pomembnejši korak „zelenožolte“ vlade je vsekakor jesenski finančni manever in proračun za leto 2019, ki temu sledi. Je v bistvu programska smernica, kateri seveda sledijo konkretne številke.


Pri finančnem manevru letošnje jeseni je nekaj značilnih novosti, bodisi v dobrem ali slabem. Komentatorji stranke, ki je bila na oblasti še predvčerajšnjim in meščanski časopisi pa vidijo samo dvoje: predvideni deficit (2,4%) in spor z EU. Pri tej propagandi jim krepko pomagajo protagonisti sedanje vlade s svojo zavrtostjo in neznanjem, saj se tudi sami le poslužujejo propagandnih trikov.

Komunisti bi ne bili resni, ako bi ne ocenjevali manever iz vidika koristi delovnih ljudi in nižjih slojev družbe.

 

Zato moramo reči, da je v manevru nekaj pozitivnih, čeprav nedorečenih pobud, obenem pa so v njem vnebovpijoče krivice. To moramo dati na tehtnico in na koncu dati manevru objektivno oceno in posledično sklepati, kako naprej.

Kaj je v manevru pozitivnega? Vsekakor poskus „državljanskega dohodka“, čeprav je nedorečen, zanj nimajo dovolj denarja, predvsem pa je vlada pomanjkljiva, ko bi morala najprej urediti dejavnost Uradov za zaposlovanje.

Di Maiova propaganda o pol milijona delovnih mest je zategadelj le reklamna laž, a je podobna oni, ki jo je uresničil Renzi s svojimi 80 evri in s to miloščino osvojil 42% glasov na evropskih volitvah pred štirimi leti.

Državljanski dohodek je pozitivno dejanje, če se veže na tržišče dela. Če je začasna rešitev, dokler brezposelnemu ne ponudijo delovno mesto.

In v tem grmu tiči zajec! Uradi za zaposlovanje imajo danes 8 tisoč zaposlenih, medtem ko jih ima Nemčija 100 tisoč! So neučinkoviti, predvsem pa nimajo zadosti pristojnosti v odnosu do podjetij.

Končno pa še to. Da se ponudijo delovna mesta je potrebno, da se gospodarstvo obnavlja in za to so potrebne krepke investicije. Tu pa je ovira EU, ki v imenu liberalne religije prepoveduje državne posege v gospodarstvo. Italija je cvetela v gospodarskem čudežu takrat, ko so bile strateške veje v javni lasti (IRI, ENI, Finmeccanica, Fincantieri itd.) V zadnjih desetletjih pa so privatizirali vse, kar je bilo mogoče. In rezultati so na dlani. Italijansko gospodarsstvo životari na račun nizkih plač in izsiljevanja delavcev, ki jih Statut s svojim 18.členom več ne ščiti.

Manever brez investicij je kakor sejati žito ali saditi krompir po kamnitem grušču brez zemlje. V tem pa se G5Z in Liga ne razlikujeta od PD, vsi trije častijo liberalno ideologijo, torej najbolj neusmiljeni kapitalizem.

Državljanski dohodek bo torej obliž na ranah, ne pa zdravilo. Bo „bankomat“ za usmerjeno potrošnjo v upanju, da bo spraviti v obtok 10 milijard evrov dalo več zagona gospodarsstvu brez investicij. Zamujena priložnost.

Na veliko so obljubljali tudi delno spremembo krivičnega pokojninskega zakona ministrice Fornero. Uveljavili naj bi „koto sto“, kar pomeni, da za upokojitev potrebuje delavec vsoto sto v šeštevku let starosti in delovne dobe. Naprimer 62 let in 38 delovne dobe. Ali 65 let in 35 let delovne dobe.

To bo najbrž pripomoglo k upokojitvi tistih, ki so prekoračili ali se bližajo 60 letom. Za mlade ne, saj so vstopili na delovno mesto s trajno delovno pogodbo šele po tridesetem letu, pa še to ne vsi. Mnogi tudi nimajo stalnega delovnega mesta in se torej socialni prispevki nabirajo počasi in jih je premalo. Kdor je vstopil v delovno razmerje pri 30 letih bo imel pokojnino šele pri sedemdesetih.

Skratka, ukrep je delen in ne povsem pravičen. Predvsem pušča na cedilu mlajše in ženske, ki bodo prišli do pokojnine zelo pozno in bo le-ta zelo revna. Skratka, spodbuda k privatnim dopolnilnim zavarovanjem...

Vlada Conte-Salvini-Di Maio si ni upala narediti koraka več, kot bi bilo izločiti iz obsega INPS stroške za dopolnilno blagajno industrije v krizi in pa za socialno pomoč invalidom. Ti bi morali namreč bremeniti celotno družbo preko davkov, ne pa samo delavcev in njihovih socialnih prispevkov! Toda vse dosedanje vlade so pred tem dejstvom mižale, da bi ne povečale davčnega pritiska na bogatejše sloje.

Tu pa se pričenjajo ostre kritike davčni politiki. Salvinijeva Liga je obljubljala „flat tax“, se pravi zelo nizek davek 15% za vse, kar pomeni, da bi se revnim ne spremenilo nič, bogatim pa bi dejansko davke odpisali!

Tega niso mogli uresničiti, zato pa so se poslužili tradicionalnega sredstva vseh podobnih vlad: davčnega odpusta, ki pomeni dejansko klofuto vsem poštenim davkoplačevalcevm (predvsem delavcem, uradnikom in drugim uslužbencem, ki jim davke odtrgajo od plače) in nagrado nepoštenim utajevalcem. Salviniju, ki je to bil dolžen mali in srednji buržoaziji severne Italije, prostim poklicem, trgovcem in obrtnikom, met ni povsem uspel, saj je hotel odpust celo za kapitale, skrivaj izvožene na tuje, v davčne oaze. Vendar ostaja ukrep o odpusti odkrita svinjarija in nič ne pomaga, če so se ga posluževali pred tem tudi drugi. Tokrat bo odpust veljal za 100 tisoč utajenih davkov letno, kar pomeni pol milijona evrov odpusta! Vsakemu lopovu, ki davkov ni plačal. Da bi ljudi potolažili so odpustili tudi globe za prometne prekrške...

To je torej bistvo finančnega manevra „zelenožolte“ vlade. Spor z Evropsko Unijo pa nas, iskreno povedano, ne briga, ker je prava komedija. EU je doslej dopuščala izkrivljene proračunske manevre tudi drugim državam, s pismi in opomini skuša le zategniti vajeti in disciplinirati ne povsem poslušne vlade. Za nas stališča EU nimajo velike teže. Problem je v socialno neuravnoteženi naravnanosti manevra in odsotnosti resnih investicij, ki naj bi dale novega zagona italijanskemu gospodarstvu. Brez teh bodo kapitalisti nadaljevali v svoji stari politiki izkoriščanja delovne sile in krčenja njihovih dohodkov in pravic. To pa pomeni nadaljevanje gospodarskega in družbenega zastoja v nedogled. Vlada ni imela poguma, da bi se lotila stroškov za oboroževanje, ki znašajo 80 milijonov evrov dnevno!

Če temu dodamo še fašistoidne rasistične politike do tujih priseljencev, s katerimi ta vlada skuša opijaniti ljudstvo in si zagotoviti njegovo podporo, je slika celovita in jasna.

Demokrati in Berlusconijevo gibanje se manevru zopestavljajo, a z desne. Zato nas njihovi argumenti, predvsem sklicevanje na „evropski duh“, ne brigajo. Potrebna je konstruktivna kritika z leve, kakor jo v določeni meri izpostavljajo tudi sindikalne centrale. Zato je bila pomenljiva rimska manifestacija „za nacionalizacije“, ki so jo priredili bazni sindikati s podporo komunistov.

Za primerjavo si poglejmo finančni manever, ki ga je predstavila španska manjšinska vlada socialista Sancheza.

      1. Zvišanje minimalne plače od 734 na 900 evrov.

      2. Zvišanje stroška za znanstveno raziskavo za 7%.

      3. 2% večje davke za dogodke preko 130 tisoč evrov in 4% več za 300 tisoč evrov.

      4. Obdavčitev 1% za premoženja preko 10 milijonov evrov.

      5. 0,2% davka za finančne transakcije podjetji z več kot milijardo evrov kapitala.

      6. premična lestvica“ za pokojnine, ki se bodo prilagajale draginji.

      7. Državne podpore za nakup električnih avtomobilov.

      8. 50 milijonov evrov za kritje šolskih stroškov revnejših družin.

      9. Drastično krčenje davkov za visokošolski študij.

      10. 50 milijonov prispevkov za „Nacionalno strategijo proti energetski revščini“.

      11. Na tej osnovi bi Španija prekoračila dovoljeni deficit za pol odsotka, torej 1,8% za leto 2019.



 

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

Išči na spletu Iskraonline.eu

feed-image Feed Entries