02:24:29

Všečkaj nas

Sledi nas na Twitterju

Prva stran
Sporočilo
Prebudil se je protifašizem! Mi smo tu! Kronika in ocene. PDF natisni E-pošta
Prispeval Redakcija   
Ponedeljek, 05 November 2018 18:09

L'immagine può contenere: una o più persone, folla, cielo e spazio all'aperto

 

Koliko nas je bilo? Oblasti in podrejena občila pravijo, kakor so se domenili, da je bilo antifašistov 5 tisoč, fašistov polovico manj.

 

 

In to bi bilo že v redu, če bi slika, ki jo objavljamo, ne govorila drugače. Na sliki ni vrzeli in rep sprevoda ni viden, ker je še na Garibaldijevem trgu in gornjih ulicah. Po mnenju tistih, ki imajo izkušnje s sindikalnimi manifestacijami in kroniko, nas je bilo vsaj 10 tisoč, če ne več.

Številke so in niso zgovorne. Bolj pomembna je slika teh, ki so odgovorili na poziv partizanskega združenja VZPI/ANPI izpred enega meseca, naj miroljubno, pestro in odločno pokažemo, da Trst ne mara fašizma. Niti ob stoletnici prihoda italijanskih čet v Trst in zasedbe slovenskega ozemlja do Triglava in Snežnika ter Istre in Reke, dalmatinskih otokov in Zadra.

Odgovorilo je najmanj 70 skupin, strank, sindikatov in organizacij civilne družbe. Na trg sv. Jakoba so, po dolgi odsotnosti, prišli tudi Slovenci, stari in mladi. Na ulici je bilo ogromno mladih, bile so mamice z otroki v vozičkih ali naročju. Bili so afriški priseljenci, ki so na svoji koži (zaradi batin in izkoriščanja) spoznali, kaj je rasizem, ki ga oplajata kapitačlizem in njegov izrodek, fašizem.

Prišli so, iz solidarnosti ali ker živijo v podobno zastrupljenem okolju, Slovenci iz Ljubljane, Nove Gorice, Kopra, člani ali simpatizerji Levice in ZZB NOB, pa tudi Radničke fronte iz Pulja in Reke.

Kdor je prisluhnil mladim na čelu sprevoda je najbrž slišal sicilijansko narečje treh deklet. V Trst so prišla na počitnice, pa se jim je zdelo prav, da se udeležijo manifestacije, če jim policijske pregrade niso dovolile, da bi si ga ogledale.

Veliko je bilo preprostih ljudi, občanov, ki jim sedanja politika preseda in niso razumeli, zakaj oblasti niso prepovedale turobnega pohoda fašistov Casapound.

Korakali so, v nacističnem slogu, po ul. Battisti ob zvokih Wagnerjeve Ježe Valkirij,držeč italijanske zastave, svoje prapore, ki spominjajo na nacistične in črne zastave dijaškega gibanja. Pred vsemi pa prapore zločinske X Mas in Milice črnosrajčnikov. Vse to ob mirni prisotnosti sil javnega reda, ki so protifašistom žugali z vodnimi topovi.

Fašiste je zmotil le stanovalec hiše nasproti ljudskega vrta, ki je s svojih oken nenehno na ves glas predvajal sovjetsko himno. Da se obritoglavci spomnijo, kdo je dvignil rdečo zastavo nad Reichstagom.

Antifašistični pohod od sv. Jakoba do Goldonijevega trga bi lahko nadaljeval, kakor smo želeli, do železniške postaje, da bi se na poti poklonili pred Narodnim domom, požganim leta 1920, na Oberdankovem trgu pred sedežem Gestapa in SS, kjer so v kleteh do smrti mučili slovenske in italijanske partizane, tudi Borisa Pahorja in meniha Placida Corteseja, ki je v mukah umrl in je sedaj proglašen za blaženega. Postali bi tudi pred konzervatorijem Tartini, kjer so nacisti z oken in na stopnišlu obesili 52 nedolžnih talcev.

Kljub pogajanjem, tudi v zadnjem trenutku, prefektinja Annamaria Porzio tega ni dovolila. Zvesta izpolnjevalka direktiv iz ministrstva, ki ga vodi kriptofašist Matteo Salvini.

Nekaj živčnih izpadov ob policijski blokadi je torej bilo razumljivih, čeprav ne upravičenih, sa gre samo za izvrševalce ukazov. Vendar je bilo vsem (ali skoraj vsem) neprijetno gledati mreže, pregrade in vodne topove uperjene proti mladim antifašistom. Incidentov vsekakor ni bilo. Zato gre zasluga redarjem, ki so pripadali mladinskim skupinam in sindikatoma USB in CGIL.

Slednjemu je pripadala naloga, da “ščiti in nadzoruje” rep sprevoda, kamor so prišli voditelji PD, ki je do zadnjega skušala bojkotirati mobilizacijo. Zdaj na veliko jamrajo, da jih niso sprejeli odprtih rok in s ploskanjem.

Nalijmo čistega vina. ANPI/VZPI je pred mesecem dni, ko se je izvedelo za prihod fašistov, izdala poziv vsem demokratom, da se združimo in manifestiramo svoje nasprotovanje pohodu v Trstu, ki je doživel grozote Rižarne in požig Narodnega doma. V pozivu borčevske organizacije je bilo poudarjeno, da bo protimanifestacija odprta vsem, pluralna in miroljubna.

Odzvalo se je skoraj 70 strank, organizacij, sindikatov in gibanj civilne družbe, cele višje šole s slovenskim in italijanskim učnim jezikom. PD je temu nasprotovala, celo opozarjala je, da bodo nastali izgredi in bo na tržaških ulicah zavladalo nasilje. Poudarili so, v svojih sporočilih, da Casapound ima pravico, da manifestira in ji te pravice ni mogoče odreči. Pri tem jim je šel na roko tržaški tisk.

Da ustava prepoveduje fašizem in prav tako razni zakoni (Scelba, Mancino, Fiano) so pozabili. Potem je tajnica tržaške PD Famulari izdala “protipoziv” na drugo manifestacijo, ki naj bi potekala dan prej, na dan mrtvih in spomina na padle, 2.novembra. Tako bi se ne zoperstavljali fašistom... Poziv PD je ostal brez odziva.

Medtem je “antifašistična skupščina”, na kateri je vsak teden prišlo od 70 do 80 ljudi, pretežno mladih, izdelala bogat program prireditev, srečanj, kulturnih večerov in predstavitve knjig na temo protifašizma. Kljub dežju je uspel sprehod mimo krajev spomina v središču Trsta, od koronejskega zapora, ki ga je prejšnja vlada PD (minister Orlando, ki se je nato pridružil shodu) poimenovala po poveljniku Mariju, ki je izbiral talce za streljanje na Opčinah in obešanje v ulici Ghega, do Oberdankovega trga, Narodnega doma in Tartinija.

PD se na vse poziva ni odzvala. ANPI in CGIL sta skušala prepričati voditelje stranke, naj se oglasijo na antifašističnih sestankih, kjer smo pripravljali sobotno manifestacijo. Brez odziva, dokler se nista uprla bivša pokrajinska tajnika Štefan Čok in Nerio Nesladek in pristopila k manifestaciji.

Vodstvo PD je tedaj, v zadnjem trenutku, spoznalo, da je osamljeno in tvega blamažo. Zato je v zadnjem trenutku napovedalo namen, da pozove svoje člane k udeležbi. Pri motivacijah pa niso navedli antifašizma, pač pa “nasprotovanje totalitarizmom 20. stoletja”, torej fašizmu, nacizmu in komunizmu... Črnosrajčnikom, esesovcem in partizanom.

Antifašistična skupščina je razpravljala, kaj storiti in sklenila, da PD dovoli, da se manifestaciji pridruži na repu sprevoda, brez zastav. Pred jezo demonstrantov pa jih je ščitila skupina redarjev CGIL.

Prišli so, od podpredsednika poslanske zbornice Rosata do bivše predsednice dežele Serracchianijeva, bivšega tržaškega župana Cosolinija in senatorke Rojčeve. Prejeli so nekaj žvižgov in kričanja, še posebej, ko so začeli dvigati svoje zastave in ko so k njim začeli prihatai telekronisti in časnikarji, pred katerimi so se šopirili. Vendar se ni zgodilo nič hujšega. Nekdo naj bi padel na tla med prerivanjem in so ga takoj odpeljali na hitro pomoč na Katinaro, a se je kmalu vrnil, saj mu ni bilo nič.

To pa je seveda dalo duška valu vitimizma s strani nekdaj vladajoče stranke, ki očitno še ni razumela, da imamo v Italiji desničarsko, skorajda fašistoidno vlado, tudi zaradi napak, ki jih je zagrešila PD, začenši s poskusom spremembe italijanske ustasve, rojene v odporništvu. Takrat so žalili na vse kriplje prav borčevsko organizacijo VZPI/ANPI in njenega predsednika Smuraglio, kateremu so celo preprečili poseg na nekem festivalu zdaj že ukinjenega časopisa l'Unita'.

Razočaranje in srd ljudstva sta se povečala s srejemom ukrepov proti delovnemu ljudstvu in njegovim pravicam, z odobritvijo gnusne pokojninske reforme, z negativno reformo šolskega sistema itd. Nezadovoljstvo je bilo tolikšno, da sta Liga in Gibanje 5 zvezd zmagali in vzeli vlado v svoje roke. PD pa niti malo samokritike.

O tem bi se morali vprašati in razumeti, zakaj so jih antifašisti strpno sprejeli medse, bolj iz dolžnosti kot odobravanja.

Ostane dejstvo, da je protifašistična manifestacija 3.novembra bila ena največjih, kar jih pomni Trst v zadnjih desetletjih.

Naslednjega dne je bil na Velikem trgu predsednik republike Mattarella na proslavi stoletnica italijanske “velike zmage” v prvi svetovni vojni. Tudi tokrat brez retorike ni šlo. Mattarelli gre priznati, da se je tokrat vendarle spomnil tudi Tržačanov, ki so se borili in umirali v uniformah avstroogrske armade in da je poudarjal idejo miru in sodelovanja med narodi, pa čeprav v okviru EU in NATO, čigar vojaki so paradirali na trgu, tudi slovenski.

Italijanski predsednik seveda ni mogel mimo tradicionalne retorike o “Trstu, ki najbolj italijansko mesto”, o vojnih tragedijah in “fojbah”.

Ni naključje, da ga zdaj ezulske organizacije vabijo, naj 10.februarja pride na bazoviško “fojbo”, v Rižarno pa ga ne vabi nihče.

 

LAST_UPDATED2
 

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

Išči na spletu Iskraonline.eu

feed-image Feed Entries