15:29:39

Všečkaj nas

Sledi nas na Twitterju

Prva stran
Sporočilo
EU v primežu strank kapitala PDF natisni E-pošta
Prispeval Redakcija   
Ponedeljek, 27 Maj 2019 18:31

 

Rezultat iskanja slik za europarlamento

Kako oceniti izid nedeljskih volitev za parlament EU? O tem na široko razpravljajo v televizijskih talk showih, analize pišejo politologi in samozvani izvedenci. Mi bi pa radi napisali oceno na osnovi marksistične metode. Kajti Gramsci nas uči, da so stranke le “nomenklatura družbenih razredov”.

 

 

Veliko se je pisalo o “spopadu” med “evropeisti” in “suverenisti”, kakor če bi to bila glavna tema političnih izbir po desetletju zatiskanja pasov in poglabljanja socialnih neenakosti, samo zato, da se z vrha EU zaščitijo dobički velekapitala.

Zdaj, ko so volitve mimo, lahko mirne duše zapišemo, da so “stranke kapitala”, ki zagovarjajo neoliberalni pristop do gospodarskih in socialnih problematik, preuredile svoje vrste, saj so volilci spremenili med njimi razmerja sil, ne pa temeljnih izbir. Desnica (populisti in neofašisti) je sicer rahlo močnejša, levica rahlo šibkejša, vendar bo EU še naprej trdno v rokah sil, ki sledijo interesom finančnega kapitala, svetovnega imperializma, predvsem preko vojaškega zavezništva NATO, izbir Mednarodnega denarnega sklada in Svetovne banke.

Opazovalci soglasno ocenjujejo, da bosta morali temeljni “evropski” parlamentarni skupini socialdemokratov in “Ljudske stranke” zaradi izgube glasov pridobiti še nekaj zaveznikov. Predvsem liberalcev skupine Alde in zelenih, ki so se močno okrepili. Alde bo imela v Bruslju in Strassbourgu 101 glas, zeleni 70, medtem ko bodo pristaši EPP (med njimi Orban, Forza Italia, slovenska SDS in še kdo) imeli 178 poslancev ter socialdemokrati 147.

Pri evropskih socialdemokratih je sicer slišati glasove, češ da bi bilo bolje v evroparlamentu zasnovati napredno zavezništvo, brez Ljudske stranke. Na papirju je to mogoče, a samo, če se socialdemokrati, zeleni in liberalci povežejo tudi z združeno levico (Gue), kjer so komunisti, socialisti in skandinavski ekologisti. Ta ima zdaj 41 poslancev in bi bila jeziček na tehtnici. Taka napredna koalicija bi imela skoraj 380 glasov, kar bi znašalo nekaj več kot 50%... Vendar je očitno, da socialdemokrati ne mislijo resno, le svojo ceno dvigujejo z ostalimi tradicionalnimi partnerji. Saj je vsakomur jasno, da bi evropska levica svojo podporo pogojevala z drugačno socialno politiko, spodbujanjem javnih investicij za nova delovna mesta, brez vdinjanja interesom kapitala in neoliberalni politiki rušenja socialnih pravic in storitev.

Kajti jasno je, da od socialdemokratske PSE do skrajne desnice vsi, prav vsi, predstavljajo velekapital. Tudi zeleni, ki so zagnali vik in krik zaradi ogrožene klime našega planeta, ne upajo pa si povedati, da je to posledica kapitalizma, ki neusmiljeno izkorišča vse, od človeka do narave, in mu za bodoče generacije ni mar.

V tej luči in s temi merili lahko ocenimo tudi volitve v Italiji in Sloveniji, kjer so zmagale stranke kapitala in je bila bridko poražena levica. V Sloveniji nekoliko manj, v Italiji pa neusmiljeno.

V Sloveniji je histerija zaraadi migrantov omogočila Janševi desnici in zaveznikom, da so osvojili polovico evropskih mandatov, ostale pa so prejeli neoliberalci Marjana Šarca in zmerni liberalni reformisi SD. Izpadla je Levica, ki je sicer računala na uspeh in izvolitev svojega kandiaata. Zakaj ji met ni uspel bo morala Levica zdaj kritično oceniti in ustrezno ukrepati. Vprašati se bo morala, ali se je v zadostni meri razlikovala od slovenskih socialdemokratov ali pa je raje omilila svoj radikalizem v upanju, da jim bo lezla v zelnik...

V Italiji piruje fašistoidna rasistična Liga, ki je zdaj s skoraj 35% prva stranka. V dobrem letu dni je s svojo propagando in spodbujanjem najnižjih čustev rasizma in nestrpnosti podvojila svoje glasove in povsem izčrpala prej večinsko Gibanje 5 zvezd. Le-to je zdrknilo na pičlih 18% prav zaradi svoje nedoslednosti in ker v ključnih vprašanjih ne zna izbirati. Socialno ogroženim pa po stari demokrščanski metodi ponuja le nekakšne podpore, pa še s temi se nedostojno igračka. Skratka, ni ne tič ne miš, zato izgublja in so njegovi volilci razočarano ostali v polovici Italijanov, ki so se vzdržali glasovanja. Prehitela jih je celo PD, ki je zbrala kakih 23% glasov. Seveda, tudi s pomočjo tistih, ki so jo v Renzijevem času zapustili in oblikovali stranko “Svobodnih in enakopravnih” (Leu) in izkoriščajoč strah Italijanov pred fašizmom ter lažno prepričanje, da so prav oni glavni jez pred poplavo. Dejansko pa PD še naprej izgublja pozicije, kot pričajo poraz na deželnih volitvah v Piemontu ter izguba nekdaj rdeče Emilje Romagne, kjer zdaj gospodari Liga. (Bogve, ali se bo kolcalo D'Alemi, ki je svoj čas modro razsodil, da je Severna liga „rebro levice“...

V evropski parlament, preko vstopnega praga 4%, bodo šle samo “stranke kapitala” (z različnimi odtenki): Demokrati, Gibanje 5 zvezd, Berlusconijeva Forza Italia, Liga in “zmerni fašisti” Giorgie Meloni.

Vsi ostali niso preskočili praga. Lahko se zgodi, da bo Liga prisilila Gibanje 5 zvezd, da nadaljuje z vladno koalicijo, a sprejmejo Salvinijevo vodilno vlogo in se mu podredijo. Sicer lahko zagrozijo s predčasnimi volitvami, ko bi koalicija od Salvinija do Melonijeve računala na 51% glasov in trdno večino v parlamentu, medtem ko bi Gibanje 5 zvezd in PD ostala v opoziciji.

Gotovo je klavrno izpadla levica, oziroma tiste sile, ki pravijo, da ne zastopajo interesov kapitala, pač pa delovnega ljudstva.

Tako lahko samo ugotovimo, da je bila rezultat povsem pričakovan. Na levici sta se pojavili dve konkurečni listi: ultrastalinistična Rizzova KP in lista laSinistra, ki je v bistvu združila samo ločeni krili prenoviteljev iz Bertinottijevih časov (SKP-EL in Sinistra italiana), zaradi lepšega so v koalicijo strpali tudi že dalj časa neobstoječo Ciprasovo listo izpred petih let. Iz koalicije laSinistra so zaradi problemov povezanih s kandidaturami in notranjim vplivom izločili stranko Potere al poplo, Diem neapeljskega župana Luigija de Magistrisa in še koga. KPI so dali vedeti, da bi sicer sprejeli njeno podporo od zunaj, a brez kandidatov in sodelovanja pri programu.

Istočasno so se razdrli pogovori, če so sploh bili iskreni, z Zelenimi, Civatijevo “Possibile” in drugimi manjšimi levičarskimi skupinami. Predvsem z evroposlanko Ely Schlein, ki se je užaljena umaknila, ker je namreč goreče podpirala enotnost levih sil.

V teh pogojih je bilo vsakomur jasno, da ne laSinistra niti Rizzov PC ne bosta presegla vstopnega praga 4%. In tako se je zgodilo. Rizzo je zbral 0,88%, laSinistra 1,7%, Zeleni 2,3%. Boninova s stranko +Europa 3%...

Na dlani je, da bi morali levičarji sesti za skupno mizo in se reso pogovoriti o tem, kaj jih združuje in kaj ločuje in če so ločevanja zares usodna in za večno. Za sedaj jih združujejo samo porazi. Kdor plačuje ceno pa so delovni ljudje in mladina, ki ne vidijo alternative.

Stran zase je SVP, ki je imela na svoji listi tudi kandidatko Vizintin, članico Ssk. Ta je prejela nekaj več kot tisoč preferenc. Na račun zavezništva med SVP in Berlusconijevo Forza Italia je bil izvoljen južnotirolski Nemec Dorfmann, ki je zbral več kot stotisoč preferenc. Tokrat je SVP uspelo, a le za las, saj je Berlusconijeva stranka tvegala, da ostane brez izvoljenih v severovzhodnem okrožju.

 

LAST_UPDATED2
 

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

Išči na spletu Iskraonline.eu

feed-image Feed Entries