03:08:44

Všečkaj nas

Sledi nas na Twitterju

Prva stran
Sporočilo
Poletno branje: Ivan Cankar o D'Annunziu PDF natisni E-pošta
Prispeval Redakcija   
Sobota, 29 Junij 2019 10:44

Rezultat iskanja slik za ivan cankarRezultat iskanja slik za d'annunzio

 

Vsak narod si izbere glasnika po svoji podobi in vrednosti. Ob tistem času, ko se je bojna furija najsilneje razmahnila po zeleni Italiji, se je razlegalo tam in preko mej le eno ime: Gabriele d’Annunzio. Kralj ni bil več Vittorio Emanuele; pesnik je bil kralj. Njegova beseda je bila beseda narodova, njegov glas je bil italijanske zemlje glas. Najžlahtnejši sad je pričal o drevesu.

 

 

Pred mnogimi leti, ko je zaslovela slava d’Annunzia po vsem prostranem svetu, sem šel, študent nebogljenec, in sem si kupil knjigo, ki je imela na čelu tega pesnika ime. Prebral sem jo samo do polovice, in še do tja s težavo in bridkostjo. To svojo žalost in ta svoj nemir sem skrival najboljšim tovarišem. Občutil sem na dnu srca, občutil strahoma, da Gabriele d’Annunzio ni pesnik. Da zasluži morda obilega občudovanja zaradi svoje besedne spretnosti, ali da ne zasluži tistega plačila, ki je umetniku prvo in nadvse: da ne zasluži ljubezni. Sodnik, ki dela zgodovino in večnost, je srce. Brat moj, preberi d’Annunzijevo tragedijo, na japonski papir tiskano, sijajno vezano, spomni pa se koj nato na eno samo pesem Prešernovo; in spoznal boš, da imam prav.

Moža meriš najbolj pravično po njegovem vedenju z dekletom in z ženo. Tam se pokaže, koliko da je čistosti v srcu in plemenitosti v duši. D’Annunzio je v debeli knjigi opljuval žensko, ki mu je z brezprimerno nežnostjo svoje umetnosti ovila venec krog pleše in ki je bila po duši in duhu, po lepoti in čednosti tako visoko nad njim, da najvišja glorija njegova ni dosegla sijaja njenih belih rok. In vlačuga je bil sam. Umetnika ceniš brez skrbi po meri in vagi njegovega ponosa. Kjer se priklanja sramežljiva skromnost, tam je blizu laž; kjer se razmahuje glasen napuh, tam sta družici praznota in strahopetnost. Ko se je d’Annunzio peljal v Egipt, je dal brzojavno po vsej vesoljnosti razglasiti, da je vzel s seboj poldrug ducat pisanih kravat. Kadar napiše knjigo, oznani na platnicah, katere in kakšne da misli še napisati, zato da se ljudje pobožno pripravijo nanje. Prepričan sem bil zmerom, da ima po Italiji in po vseh drugih deželah svoje pisarne; ker drugače bi bilo izključeno, da bi zvedeli zjutraj v Frankfurtu in zvečer v New Yorku, kakšen verz da se je rodil snoči d’Annunziu v Nizzi. In tega verza bi Leopardi še sebi ne bil povedal, nikar da bi ga razustil. Po mojem je stvar taka, da človek, ki je evangelist svojega imena, ni umetnik.

Bodi mu! Kdor nikoli ni bil prazen, nikoli nečimrn, nikoli gobezdav, ta naj vrže kamen nanj!

Zgodilo pa se je nekaj strašnega, da zastane pamet vsakemu med nami, ki je kdaj veroval v človeštvo in v človečanstvo. Pesnik nepesnik, ki ga je velik narod vzdignil na svoje rame, je oznanil svetu poezijo tatvine; in narod, ta veliki narod mu je ploskal.

V teh hudih časih se je pripetilo marsikaj, kar bo s čisto novimi črkami zapisano v knjigo zgodovine. Razumljivo pa nam je bilo vse, napol že odpustljivo. Ali za tisto stvar, ki se je pred vsega sveta strmečimi očmi razgalila v Italiji, za tisto stvar zgodovina nima besede in je ne bo imela. Preberimo historijo vse do kraja, preiščimo svoje misli do zadnjih globočin: kje je bil, kje more biti narod, ki je ploskal tatu? Ah, morda le ni res, morda so se nam listi lagali!

Ker če bi to bilo res, tedaj bi bilo nadalje tudi res, da cel narod, velik narod živi edinole od svoje preteklosti; da gloje stebla in bilke na svojem lastnem grobu. In torej bi bilo res, da je Michelangelo samo še »un soldo« in Leonardo blebetav »cicerone«. Toliko strahote pa nočeta ne zemlja, ne nebesa. Težko mi je bilo to povedati, verjemite mi! Ali kje je zdaj slovenska duša, ki bi ne trpela, ki bi ne iskala, kam da naj izlije svoj srd in svoj gnus! Tebe, prijatelj, tebe vprašam pred vsemi drugimi: kaj praviš zdaj ti, ki si opeval soško dolino?

Kako boš zdaj štel križe in znamenja? Ne boš jih preštel, o, in ne boš se jim več smehljal! Ker ni jih postavila moška ljubezen z Brd in iz Trente; postavila jih je tatinska roka, opljuvala so jih lažniva usta.

Jaz sem hodil po onih krajih. Zvesti tovariš me je vodil po Brdih, pokazal mi je sončno Furlanijo; in nadvse, nadvse: pokazal mi je ljudi, ki so tam. Poldrugo tisočletje so branili svojo čast in svoje ime zoper barbare z juga — in zdaj? Zdaj da naj bi ta sijajni narod sklonil svoja moška pleča pod jarem sicilijanske kulture? Da naj bi bil zasužnjen, kakor so zasužnjeni beneški Slovenci? Vse je mogoče na svetu, ali to ne sme biti mogoče.

Človek pa je star, izkušen in pokvarjen; zato je bilo mogoče, da je pesnik opeval tatvino. Da je pesnik v imenu svojega naroda oznanil, da okrade narod. Sam Shakespeare bi si ne izmislil tolike sramote; življenje je hujše.

LAST_UPDATED2
 

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

Išči na spletu Iskraonline.eu

feed-image Feed Entries