03:21:17

Všečkaj nas

Sledi nas na Twitterju

Prva stran
Sporočilo
Spoznanja z zamikom (vedno aktualno) PDF natisni E-pošta
Prispeval Redakcija   
Torek, 20 Avgust 2019 07:56

Rezultat iskanja slik za NOB prenos ranjencevRezultat iskanja slik za NOB prenos ranjencev

 

Aldo Rupel

Prvi dve desetletji po vojni sem doživljal dogajanja okrog partizanskega upora kot nekaj samoumevnega, kar je bilo v naravi stvari in usodno določenega. Prevladovala so dogajanja, ljudje so bili zame kot množica, ki deluje samodejno po smernicah, ki so se anonimno pojavile od nekod in so se uresničile, kot jih pač poznamo.

Sodeloval sem kot otrok na velikih shodih, telovadnih nastopih; kmalu, v zgodnji puberteti, sem začel dobivati naloge in zadolžitve. Tudi po vojni smo hitreje dozorevali v primerjavi z današnjim časom, čeprav ni bilo primerljivo s hitrostjo predhodne generacije, ki je prevzela nase težo oboroženega boja in konspirativnega delovanja po mestih, trgih in vaseh. Pri štirinajstem letu sem bil za tajnika pri najmočnejšem kulturnem (tedaj prosvetnem) društvu na Tržaškem. Za tisto so sledile druge zadolžitve, ki so predvidevale organizacijske sposobnosti, načrtovanje, propagando, prepričevanje okolja, nastopanje, upoštevanje reakcij nasprotnikov različne sorte, včasih tudi upoštevanje nevarnosti.

Sedaj vem, da pa nisem cela desetletja povsem ozavestil izjemnosti medvojne organiziranosti, vztrajnosti, neomajnosti kljub padcem in rušenju posameznih delcev uporniške mreže. Nisem povsem ozavestil, kako je za vsako potezo in akcijo stal človek, ki se je odločil, tvegal in si prevzel odgovornost za vsako dejavnost, ki se je je udeležil. Res je: vsi so delali v zavesti, da so del širokega ozaveščenega omrežja, da niso sami, a hkrati je prav tako res, da se je gibanje zmagovito razvijalo zaradi trdnosti posameznih členov.

O „verovanju v stvar“ pri konkretnih ljudeh, sedaj že starostnikov, sem se začel zavedati zadnje desetletje, ko vsi spoznavamo, da ni nič dano za vselej, da ni nič samoumevno in je treba še kako skrbeti in se vztrajno zavzemati za svoja načela in vrednote somišljenikov. Treba je imeti taktiko in strategijo, znati je treba preseči zastoj in tudi poraz. Ko mi razlagajo in bogatijo s podatki in spomini, ne dojemam zadev kot nekaj samoumevnega in se čudim ter občudujem opravljeno delo.

Vzemimo kot primer naročilo, nabavo, prevoz, dostavo in namestitev tiskarskega stroja v tiskarno „Slovenija“: iz Milana skozi Padovo in Gorico do Vojskega in dol po strmini do Studencev. Si znamo predstavljati število in značaj oseb, ki so to opravile? Pred kratkim sem izvedel, da je podobno pot opravil tudi stroj za tiskarno Doberdob, a je bil zbombardiran v Gorici pred vzponom na Trnovsko planoto.

Potem je tu prenos stotih ranjencev sto kilometrov daleč od Franje in Pavle do Nadleska na drugi strani Cerkniškega jezera. Osemsto nosačev za sto ranjencev in dve brigadi za varovanje desnega in levega boka med pohodom: tri tisoč borcev na pohodu v popolni konspiraciji. Koliko drugih je skrbelo za hrano in prenočevanje, za obveščanje in kurirske naloge?! Kljub tolikšnim številkam sovražniki (bilo jih je vseh sort) niso niti zaslutili kolon, ki so se vile skozi gozdove. Sicer pa so že same bolnišnice bile čudo vseh čudes, a o njih je poznavanje bolj razširjeno.

Kaj pa reševanje več kot sto avstralskih, kanadskih, britanskih in francoskih vojakov iz nemškega ujetništva v Dravski dolini, kjer so prisilno delali na železniški progi? Kdo ve kaj o tej epopeji, dolgi 250 km in kaj je vse zahtevala glede spremstva, prehranjevanja, prenočevanja, prečenja Save in pomembnih prometnic? Nihče ni utrpel niti praske, poveljnik ujetnikov pa je napisal knjigo v angleščini, ki so jo prevedli tudi v slovenščino. V njej spoznamo osuplost zavezniškega častnika nad organiziranostjo, odgovornostjo, resnostjo oboroženih borcev spremljevalcev in civilne strukture Osvobodilne fronte.

Potem sta tu, na primer, organiziranost in struktura zalednega Goriškega vojnega območja s številnimi odseki: tehnično prometni, gradbeni, diverzantski, obveščevalni, ekonomski, sanitetni, mobilizacijski, sodni in propagandni. Šlo je za stotine udeležencev osvobodilnega gibanja – zelo veliko je bilo žena in deklet - ki niso delovali v okviru operativnih odredov, brigad in divizij, so pa vsakodnevno skrbeli za dostavo hrane, zdravil, streliva, oblačil, obvestil in podatkov po skrivnih poteh, na dogovorjene točke ob upoštevanju na desetine sovražnikovih postojank in nadzornih točk, patrulj in zased. To je bila vojna živcev, domiselnosti, večdnevnega ležanja in čakanja v goščavi ali med skalami, vojna skrivanja in maskiranja...

Koliko je bilo spremljanja pomembnih osebnosti OF, ki so se premikale od Trnovskega gozda na Dolenjsko, od Notranjske v Milan, z Gorenjske na Štajersko. Smeri so potekale od vodnika do vodnika, od javke do javke, med seboj se udeleženci sploh niso poznali. Zadostovalo je zagotovilo, da je človek dozoreval znotraj gibanja.

Kurirska služba je bila v celotni Sloveniji nekaj izjemnega. Nekaj desetin je bilo postaj, kamor so pošta, tiskovine, naročila in povelja prihajala, menjala kurirja in nadaljevala pot na desetine kilometrov daleč. Enkrat smo poskušali v Gorici podoživeti takšen prenos od postaje P7 na Vršah nad Čepovanom, mimo P11 v Ozeljanu in P12 na Vinišču nad Renčami do P16 na Vrhu nad Sovodnjami, najzahodnejše postaje na Slovenskem. 52 km v enem dnevu. Dokaz, da so z menjavami kurirji v dveh dneh in eni noči prenesli pošto iz Trsta na Jesenice. A filme so vrteli le o junaštvih Pony Expressa v Severni Ameriki...

Nanizal sem nekaj primerov, ki ne sodijo med spopade, zasede, bitke, diverzije. Sodijo v tihe, skrite in ozaveščeno opravljene naloge, ki jih revizionistične floskule ne bodo nikoli mogle onečastiti, saj izvirajo iz povsem drugačnih izhodišč. Iz izhodišč, ki so predvidevala lov in ubijanje pripadnikov opisanih podvigov.

 

LAST_UPDATED2
 

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

Išči na spletu Iskraonline.eu

feed-image Feed Entries