06:53:54

Všečkaj nas

Sledi nas na Twitterju

Prva stran
Sporočilo
Natolcevanje, izzivanje in linkage... PDF natisni E-pošta
Prispeval Redakcija   
Sreda, 12 Februar 2020 13:18

 

 

Kot rečeno, tudi letos smo bili priča stopnjevanju sprevračanja zgodovinskih dejstev, spreminjanja žrtev v krvnike in rabljev v nedolžne žrtve. In vse to ne zaradi zgodovine, kje pa, pač pa zaradi ogabnih političnih špekulacij italijanskih oblasti in strank desnice in sprevržene in skesane levice.

 

 

Z blagoslovom predsednika Mattarelle je bilo poudarjeno, da so bili povojni obračuni v fojbah „etnično čiščenje“ in ne maščevanje zaradi zločinov fašizma. Še več. Na udaru so „negacionisti“, se pravi zgodovinarji, ki ne streljajo številke in ocene tjavendan, pač pa se trudijo, da bi na osnovi razpoložljivih dokumentov in pričevanj prislikali zapleteno in raznoliko zgodovino tistih dni konec druge svetovne vojne. Uradna zgodovina pa se le prilagaja sprevrženi resoluciji evropskega parlamenta, za katerega je drugo svetovno vojno sprožila Sovjetska zveza in v kateri je poudarjeno enačenje med komunizmom in nacizmom. Za resolucijo, ne pozabimo nikoli, so glasovali – poleg desničarjev – poslanci PD in vsi slovenski evroposlanci, razen enega, ki se je vzdržal.Kajti udrihati po komunistih odvrača pozornost od bridkih socialnih problemov v državah članicah EU in predvsem pri mladih, ki na obzorju ne vidijo svetle bodočnosti.

Zato je tembolj hvalevredno, kako se je naša mladina odzvala na izzivanje fašistov Casapound. Upajmo, da bo mobilizaciji v Trstu, na borznem trgu, nato v Boljuncu sledila podobna tudi na Opčinah in na Krasu.

Je to vse? Očitno ne. Izkoriščanje zgodovine za preusmerjanje pozornosti in političe obračune je le del manevra. Ni dvoma, da so zgodovinski revizionisti uspeli kriminalizirati antifašizem in odporništvo (G.Pansa docet!) in bodo kmalu zahtevali odpravo praznika osvoboditve 25.aprila. Pri tem gredo z roko v roki s slovensko desnico, ki počne povsem isto, od Kočevskega roga do goriških lip.

Italijanska desnica tekmuje v tem, kdo bo bolje udrihal po antifašizmu in komunistih, pri čemer se mednje prerivajo tudi naši „democrats“...

To so politične špekulacije. Pri nas, v okviru slovenske manjšine, je več manevrov v teku. Pod lipami s pomočjo slovenske desnice postavljajo temelje za možne dogovore s Salvinijevimi legionarji, kot je to že storila južnotirolska SVP, le da s pozicij moči in ne skrajne šibkosti.

Odprto je vprašanje „sprave“ v naših krajih. Tržaški župan Di Piazza rjovi, da se mora slovenski državni vrh pokloniti in opravičiti za poboje v fojbah. Očitno ve, da so v teku pogovori o tem, ali naj slovenski predsednik Borut Pahor res gre k bazovskemu šohtu, da bi se prikupil italijanskim sogovornikom, ki mu v zameno obljubljajo vrnitev Narodnega doma v Trstu slovenski manjšini.

Morda pa ni to edina cena, ki jo zahteva Farnesina. Italijanska diplomacija je po vsem svetu znana po taktiki, ki ji pravijo „linkage“. Za kaj gre?Italija zagrabi za neko sporno temo in začenja napenjati lok, dviguje tone polemike, izziva incidente... In ko je vrelišče doseglo svoj višek, nenadoma ponudi nasprotni strani kupčijo: dajte nam nekaj, kar zahtevamo, v zameno pa bomo utišali polemike.

Tako je bilo leta 1953, ko je šlo za tržaško ozemlje in je, po streljanjun npri cerkvi sv. Antona, premier Pella poslal vojsko na mejo, Tito pa v Okroglici zagrozil z vojaškim posegom, če bi italijanski vojaki samovoljno prišli v Trst. Medtem pa so za kulisami potekalaa pogajanja, ki so privedla do Londonskega memoranduma in razdelitve STO z vračanjem Trsta pod italijansko upravo.

Podobno se je zgodilo na začetku 70 let, ko je zunanji minister Aldo Moro poslal Jugoslaviji noto s protestom, ker je na meji pisalo Jugoslavija, ćeš da status cone B ni še določen. V resnici je dobro vedel, da se piše osimski sporazum o dokončnin ureditvi odnosov. V zameno za pomiritev je Italija dosegla, da je slovenska manjšina bila v sporazumu komaj omenjena in še to dokaj dvoumno.

Zdaj se vse to ponavlja. Bo Farnesina zahtevala vrnitev istrskim beguncem odvzeto imovino v Istri, na Reki in dalmatinskih otokih? Sum je utemeljen, če pomislimo, da že dolga leta Rim noče vnovčiti obrokov odškodnine, ki jih je Slovenija že odplačala, Hrvatska pa plačuje in so zamrznjeni v neki luksemburški ali drugi evropski banki... Ker gre za saldo in torej konec posla, Farnesina pa želi, da ostane problem odprt, dokler se ne reši, kakor ji paše.

Bo slovenska diplomacija spoznala past, v katero jo Italija vleče? Tudi za ceno fiktivnega vračanja Narodnega doma?

Rajni demokristjan Giulio Andreotti je vedno govoril: „Kdor misli slabo greši, a najpogosteje tudi ugane.“ (sts)

 

LAST_UPDATED2
 

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

Išči na spletu Iskraonline.eu

feed-image Feed Entries