10:05:47

Všečkaj nas

Sledi nas na Twitterju

Prva stran Category Table Večjezična vzgoja: razvojni cilj ali problem?
Sporočilo
Večjezična vzgoja: razvojni cilj ali problem? PDF natisni E-pošta
Prispeval Redakcija   
Torek, 02 Februar 2010 21:55


    Po novoletnem sprejemu, ki ga je priredila stranka Slovenske skupnosti, je v občilih izbruhnila diskusija o vprašanju pouka slovenščine v italijanskih šolah.
    Resnici na ljubo se diskusija zdi izkrivljena, saj ne gre prav za to. Kajti povod za diskusijo je bil govor tajnika SSk Terpina, ki je izrazil zaskrbljenost zaradi prisotnosti "tujih" otrok v slovenskih šolah, kar naj bi zaviralo pouk. Od tod nujnost, da se v italijanske šole uvede pouk slovenščine.


    Po našem je zadeva postavljena napačno. Res je, da imamo sedaj vzgojni sistem, v katerem samo v slovenskih šolah poučujejo slovenščino, v italijanskih pa ne. Zato veliko staršev, ki živijo v narodnostno mešanih zakonih in žalijo, da bi bili njihovi otroci večjezični, pošiljajo svoje otroke v slovenske šole. Prav tako najbolj napredni in odprti italijanski starši, ki želijo svojim otrokom, da bi živeli v okolju brez jezikvonih in kulturnih pregrad.
    Seveda se moramo vprašati, zakaj pada breme take večjezične vzgoje samo na slovenske šole, medtem ko se v italijanskih le redki potrudijo. In vendar je treba pohvaliti vsaj primere sodelovanja, kakršnega so si naprimer privoščili na Katinari in na Melari, kjer v italijanski šoli eksperimentalno poučujejo tudi slovensko.
    Vedeti je treba, da pouk slovenščine dovoljuje stara ministrska okrožnica in tudi nedavno odobreni deželni zakon, ki take pobude celo finančno podpira. Problem je torej le v zaprtosti in pomanjkanju ustreznih pobud.     
    Italijanska desnica je takoj zagnala vik in krik, sindikat desnice UGL je za "status quo", nekateri Slovenci pa bi najraje imeli "čiste" slovenske šole brez tujcev, ki motijo in zavirajo kulturno rast otrok...
    Podobnost s stališči Severne lige in padanskih rasistov je velika. Celo ministrica Gelmini predvideva v razredih največ 30% tujih otrok!
    Kaj pravi na vse to levica?
    Po našem bi bilo res potrebno, da se v italijanske šole uvede pouk slovenščine, čeprav neobvezno ali kot izbirni predmet, da bi zadostili potrebi po znanju jezika sosedov in okolja. Navsezadnje se veliko italijanskih meščanov seli v mejna območja Slovenije, nekateri si tu iščejo delo in možnosti odpiranja podjetij. Zato bi bilo potrebno tudi sodelovanje z univerzitetnimi fakultetami za primarno vzgojo v Trstu in Vidmu, ki se z večjezično vzgojo že ukvarjajo, pa tudi s koprsko in novogoriško univerzo. Zaposlili bi več slovenskih učiteljic.
    Prehodni fazi bi lahko, ob ustrezni politični in kulturni klimi, sledil trenutek, ko bi ločitev šol po jezikovni pripadnosti otrok zamenjale dvojezične šole, kakršna deluje že sedaj v Špetru Slovenov. Take kot že desetletja uspešno delujejo v slovenskem Prekmurju ali na Koroškem. Dvojezične šole za vse, Italijane, Slovence in, zakaj ne, tudi za Srbe, Albance in druge priseljence v naših krajih. Bile bi zrcalo družbe, v kateri ni več čistokrvnih pripadnikov ene ali druge narodnosti, pač pa so (in vedno več bodo) ljudje, ki so nosilci več jezikov in kulturnih izročil.
    Italijanskim in, žal, tudi slovenskim nacionalistom taka rešitev ne bo ugajala. A jih bo čas prehitel. Sicer bomo še naprej v gluhi lozi narodnostnega ločevanja sredi evropske integracije. 

LAST_UPDATED2
 

Komentarji  

 
0 #2 Redakcija 12:31 19-02-2010
Ali si manjšina želi getizacije? Zdi se mi, da nikakor. Kam vodijo zadnje polemike okoli slovenske šole? Menim, da nihče izmed nas, niti najbolj glasni predstavniki naše manjšine nimajo pravice, da svetujejo ali suflirajo koga naj se v naše šole vpisuje. Slovenska šola v Italiji sodi med močan steber oziroma temeljni steber ohranitve naše manjšine. Ne bom se šla zgodovinarja, ker zgodovinar nisem. Kot pripadnica slovenskega naroda, pa zgodovino našega naroda poznam in še posebej naše šole in naj mi bo dovoljeno izjaviti, da sem že del slednje zgodovine.

Pred očmi in v mislih imam leta 70' ko smo se na premnogih okroglih mizah in srečanjih spraševali ali smemo vpisati otroka italijanskega zakona v slovenski vrtec. Polemik okoli tega je bilo na pretek, a zaključek in pametna odločitev, ki je pred tem šla v rešeto psihijatrov, sociologov in sociolingvistov , da se moramo le odločiti in odpreti, odpreti okolju, torej odločitev je bila: vpišimo tega otroka! In kaj, če je bilo in je to okolje italijansko. Kakšno naj bo drugače, takrat in danes, saj živimo v Italiji. Manjšina smo in kot je bilo naglašeno ob dnevu slovenske kulture smo gotovo bogastvo in most med večinskim narodom in domovino. Od vedno smo povezovalni člen, od vedno smo tudi predmet barantanja med državama. A ni vse to zastarelo? Danes ko živimo v skupni Evropi, ko naj bi bil, in po mojem je enotni kulturni prostor, česa se moramo bati? Trubar je napisal ... stati inu obstati..., te besede je v svojem govoru na enotni Prešernovi proslavi v Tržiču, izpričala prof. Tatjana Rojc. Zamislimo se v te tri besede. Tu stojimo že tisočletja in v vseh teh letih smo si izborili res mnogo. Ali je mogoče zaščitni zakon povsem uveljavljen ali ni, o tem ni dvoma. Enostavno ni. In vendar ne smemo dovoliti, da bi se danes, ko živimo v hudem trenutku vsesplošne gospodarske stiske, ko še sami ne vemo, če bo naš osrednji dnevnik redno izhajal, ko ne vemo ali bo SSG res ostalo naše, ko ne vemo ali bo rimska vlada dodala ali bolje rečeno vrnila denar, ki nam ga je odtrgala, ko še ne vemo, če bodo naša kulturna, športna in posvetna društva lahko speljala sezone, ko nimamo jasnega obzorja kaj bo z Glasbeno matico, poglejmo si v oči in si kljub vsemu priznajmo, da edina stalnost, edina gotovost so naše državne slovenske šole. Zaščitimo jih pred to nevarno besedno revolucijo. Ne moremo seveda mimo dejstva, da je v naših šolah vse več mešanih zakonov. In zakaj nas zaboli samo, če so ti zakoni Slovenka – Italijan, Slovenec - Italijanka? Zakaj nas manj boli, če je to zakon med Slovenko in Arabcem, Slovencem in Srbkinjo ali Slovenko in Afričanom, ali Slovencem in Moldavko, Slovencem in Perujko? In še , in še,...! Zakaj so učili, v šoli naših babic in dedkov (leto 1910 ), spoštovanja in sprejemanja drugače vernih, drugače mislečih in nenazadnje narodnostno drugačnih? Vsaka omikana družba, ne glede na vero in na politično prepričanje, uči in narekuje predvsem sprejemanja drugačnosti. Človek se od živali razlikuje po pameti. To še velja med nami?
V naših šolah je slovenščina občevalni jezik, italijanščina je predmet tako kot so matematika, zgodovina, zemljepis, naravoslovje, angleščina itd. Strinjam se, da je delo učitelja in profesorja zelo zahtevno danes, ko moraš še bolj utrditi narodnost in nepopustno govoriti v slovenščini italijansko govorečim učencem, a to je stvar našega poklica, naše pokončnosti in nenazadnje našega prepričanja v delo, ki ga opravljamo v slovenski šoli. Sanje o slovenski šoli s čistimi malimi Slovenci so le sanje. Dvomim, da bi v treh pokrajinah, v katerih smo naseljeni, uspeli organizirati pet polnih razredov s samimi Slovenci. Pravilno je povedala prof. Tatjana Rojc v svojem govoru, citiram,...družba, skupnost posameznikov, ki se le s težavo domeni, katere so njne prioritete, je družba, ki si je ne moremo privoščiti... konec citata. Res je. Danes ni več omizja, ki bi lahko odločal in določal koga smemo oziroma ne smemo vpisati v naše šole. Saj to ni demokracija. Prav je, da se na italijanskih šolah odločajo za ure slovenskega jezika. Pazite, ure slovenskega jezika, to ni pouk v slovenskem jeziku. Naša slovenska šola pa to premore: pouk v slovenskem jeziku. Ne zapravimo, kar smo si pridobili tudi s krvjo, seveda ne mi, naši predniki. Ne postavljajmo v dvom naše šole, ne postavljajmo v dvom naše narodnosti, ne postavljajmo v dvom našega obstoja. Nismo sužnji nobenemu, pa čeprav delamo v italijanskih ustanovah, družbah, podjetjih in trgovinah. Živimo v Italiji, a obenem na naši slovenski zemlji. Na zemlji, ki je rodila pokončne ljudi, ki niso klonili in ne bodo klonili. Pomislimo na našo bodočnost, ki se piše v naših klopeh, v naši slovenski odprti šoli. Ne moremo in ne smemo v pot zapiranja in getizacije. Italijansko govoreči učenci niso nevarnost, niso rušilni potres, so del družbe v kateri živimo in, ki jo sami oblikujemo. So otroci staršev, ki odprto gledajo na bodočnost njihovega otroka. So ljudje, ki nimajo mentalnih zaprek, so ljudje, in tudi niso ljudje, ki vpisujejo njihove otroke v naše šole zato, da bi nas s tem ohromili.
Danes, ko se proslavljajo dnevi spomina na naci-fašizem, na zatiranje Slovencev , danes tega ne sme biti, danes je čas prenove tudi med nami. Ohranili bomo vselej naš obraz.

Mirjan Mikolj
Citat
 
 
0 #1 Samo Pahor 11:12 10-02-2010
Mogoče nisem prav razumel, kaj je hotel povedati hudomušnež z armenskim imenom, ko je zapisal besedi, ki v italijanščini pomenita »anatra tacchina«. Dejstvo pa je, da mi je ob njegovi domislici prišla na misel pesem, ki sem jo v mladih letih večkrat slišal: »Sever in jug se borita, drami se vzhod in zahod«.
Ker sem po naravi radoveden, sem se pozanimal, od kod izvira ta pesem. Po dosegljivih podatkih je besedilo sestavil nekje v letih 1895/1896 ali šele 1897 Rus Leonid Petrovič Radin (1860-1900) po ruskem ljudskem napevu in z naslovom »Smelo, tovarišči, v nogu«. Med revolucijama 1905. in 1917. leta naj bi pesem postala delavska himna. Leta 1918 jo je nemški dirigent Hermann Scherchen (1891-1966) prevedel v nemščino z naslovom »Brüder, zur Sonne, zur Freiheit“ in 21.9.1920 je bila prvič peta v nemščini. Leta 1924 jo je prevedel v slovenski jezik Mile Klopčič z naslovom »Bratje, le k soncu, svobodi«. Kasneje je bilo na njen napev napisano besedilo nacistične pesmi »Brüder in Zechen und Gruben«. Slovenski prevod delavske himne je bil med drugo svetovno vojno partizanska pesem in je bil dopolnjen še s četrto in peto kitico. Zakaj me je »anatra tacchina« spomnila na to pesem ? »Sever in jug se borita, drami se vzhod in zahod«, slovenska manjšina pa spi in fantazira.

Verjetno vsaj delno izhaja misel o enakopravnosti narodnosti iz 19. člena avstrijskega temeljnega zakona z dne 21. decembra 1867. Da je družbena solidarnost do šibkejših skupnosti dolžnost močnejših skupnosti ima mogoče bolj napredne korenine. Vsekakor temelji na prepričanju, da je šibkejši jezikovni skupnosti treba nuditi čim več možnosti, da uporablja v čim večji meri svoj jezik, odločitev Ljudske republike Slovenije, da na-loži pripadnikom slovenskega naroda, ki živijo na naselitvenem ozemlju italijanske narodnosti, dolžnost, da se učijo italijanskega jezika.

To se je zgodilo za vseh osem razredov enotne obvezne šole leta 1958. Zakon iz leta 1980 je to dolžnost naložil tudi otrokom zadnjega letnika otroškega vrtca in nato še dijakom srednjih šol. To je »jezik okolja« ali »J2«.

Italijanski ustavni zakon št. 1 iz leta 1971 je določil, da se učenci in dijaki italijanskih šol v bocenski pokrajini od drugega razreda osnovne šole do velike mature obvezno učijo nemškega jezika, kot »jezika okolja« ali »J2«. Vzhod in zahod sta se že pred de-setletji zdramila in sistematično uredila vprašanje družbene solidarnosti, ki je po 2. členu ustave Italijanske republike nepreklicna dolžnost vsakega državljana, voditelji slovenske manjšine pa so za stihijsko zbliževanje v šolah brez ustreznih sredstev, brez enotnih predpisov, brez strokovno pripravljenih učnih načrtov, »alla garibaldina«.

To, da imajo učenci šibkejše jezikovne skupnosti vedno manj možnosti za rabo svojega jezika (v javnosti je imenitni »zaščitni zakon« ne jamči niti toliko, kot je zajamčeno italijanski narodnosti v Republiki Sloveniji, niti toliko, kot je zajamčeno nemški manjšini v bocenski pokrajini), slovenskih voditeljev očitno ne briga. In verjetno so vsi preslišali, da je predsednik Italijanske republike 10. oktobra 2001 ponudil Republiki Hrvatski »evropski model sožitja«, ki ga je Italija uvedla na Južnem Tirolskem.
Citat
 

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

Išči na spletu Iskraonline.eu

feed-image Feed Entries