Sporočilo
Rožava: krvava figura na šahovnici od Normandije do Perzijskega zaliva natisni
Prispeval Redakcija   
Sobota, 12 Oktober 2019 17:16

Rezultat iskanja slik za rojava oggiRezultat iskanja slik za rojava oggi

Naj takoj priznam. Ne bom napisal, kaj si mislim o Donaldu Trumpu, predsedniku ZDA in možu slovenske misice Melanije. Ker bi mi sodili zaradi razžalitve nekega tujega državnega poglavarja, pa še “prijatelja” našega nadebudnega premierja Conteja, ki ga on imenuje kar “Giuseppi”.

Raje bom komentiral njegov izgovor za turško mesarsko klanje v kurdski Rožavi na severu Sirije: “ Saj nam Kurdi niso pomagali med izkrcanjem v Normandiji.”

 

 

Recimo le, da gospod Trump, sicer sin nemškega migranta, ne pozna zgodovine in če kaj ve o drugi svetovni vojni je le to, kar je videl v filmih, medtem ko je v svojem budoiru otipaval eno izmed svojih tajnic...

Res, je, ameriški vojaki so se izkrcali v Normandiji, da bi Rdeči armadi onemogočili osvoboditev celotne Evrope izpod nacističnega škornja. Pa jim vseeno ni uspelo priti do Berlina in je na Reichstagu zaplapolala rdeča zastava.

A Donald Trump ne ve, da je med nacističnimi zavezniki bila tudi Turčija in so njene čete skušale za Hitlerja osvojiti bogate naftne vire v Siriji in Iraku, da bi z njo polnili rezervoarje nemških tankov. Saj se njihovi panzerji niso dotolkli do kaspijske nafte in so obtićali pri Stalingradu in na Volgi.

No, tedaj so Turkom dostop do naftnih virov za Hitlerja preprečevale prav kurdske pešmerge, uokvirjene v vojaške oddelke britanske vojske na Bližnjem vzhodu. Torej so bili Kurdi zavezniki in to še preden so Amerikanci pogledali čez Rokavski zaliv na normandijsko obalo. In to se je dogajalo, ko je del islamskih svečenikov navijalo za nacistično Nemčijo v imenu sovraštva in bojazni pred Judi.

Dejstvo je pač, da so Kurdi vedno krvaveli za druge v upanju, da jim bodo dali svobodo. Kajti ta narod nima svoje države, čeprav šteje med 30 in 40 milijoni pripadnikov. Če temu prištejemo še Kurde, ki so v minulem pol stoletja emigrirali v Evropo (predvsem Nemčijo) bomo odkrili, da je Kurdov skoraj toliko kot Italijanov, le da nimajo svoje države.

Izdali so jih zahodni zavezniki (Velika Britanija in Francija) že po prvi svetovni vojni, ko so pomagali rušiti Otomansko carstvo in so jim obljubljali svojo državo, Kurdistan. A so jih Francozi in Angleži prevarali, začrtali meje na Bližnjem vzhodu z ravnilom po zemljevidu in tako so nastale sedanje države: Jordanija, Sirija, Irak itd. Sirsko pokrajino Libanon so zaradi strateških računov odtrgali od sirske domovine.

Kurdi so tako ostali razdeljeni med Turčijo, Sirijo, Irak in Iran, peščica je bila tudi v Armeniji.

Po izdaji zahodnih velesil so Kurdi upali na sovjetsko pomoč. Njihov vodja Mustafa Barzani je bil častnik rdeče armade in po koncu druge svetovne vojne le januarja 1946 na vzhodni obali Kaspijskega morja ustanovil Kurdsko ljudsko republiko Mahabad, ki je preživela le leto dni, preden jo je zadušil iranski režim. Zaman so se Sovjeti trudili, da bi vzhodno obalo Kaspijskega morja pridružili kot avtonomno pokrajino republiki Azerbajdžan.

Sanje o samostojnem Kurdistanu so vseeno ostale v glavah in srcih Kurdov, predvsem v Turčiji, kjer so jih neusmiljeno zatirali. Tudi pred nedolgim, ko je kurdska poslanka v Ankari spregovorila v svojem jeziku in zato bila obsojena (kljub imuniteti) zaradi veleizdaje na deset let zapora. Kajti Ankara ne priznava Kurdov kot narod, zanje so le “gorski Turki”, ki govorijo čudno narečje.

V sto letih svoje zgodovine so Kurdi iskali pomoč povsod, predvsem pri zahodnih velesilah, zlasti ZDA. Kar osemkrat so z Amerikanci sklenili zavezništva, a so bili vsakokrat prevarani.

Oster gverilski boj za samostojnost kurdskega naroda je vodila Delavska stranka PKK predsendika Abdullaha Očalana, ki so ga imenovali kar “Apo”, oče naroda.

Medtem ko so se njegovi gverilci borili v gorskem svetu, je Očalan bival v glavnem v Damasku, od koder so vodile diplomatske in politične niti PKK. Vendar je konec stoletja (1998) padel v past, ko ga je italijanski poslanec Ramon Montovani prepričal, da je zapustil Damask in se podal v Italijo. To se je dogajalo v dneh, ko je Mantovanijeva stranka rušila Prodijevo vlado, ki jo je pozneje zamenjala D'Alemova. Očalan je bil nekaj časa na prisilnem domovanju v četrti Infernetto, nakar je bil predan italijanskim varnostnim službam z nalogo, da ga z letalom prepeljejo v Južno Afriko, kjer mu je Nelson Mandela nudil varno zatočišče. Vendar se je med potovanjem nekaj “zalomilo”. Grško letalo z Očalanom je pristalo nekje sredi Afrike, kjer so kurdskega voditelja predali turškim vojakom. Odpeljali so ga v Istambul, kjer je bil obsojen na dosmrtno ječo in že dve desetletji trpi v samici sredi Bosforja. Očitno je šlo za zaroto v okviru NATO pakta, ki je ravno tedaj osvajal vzhodno Evropo in se pripravljal na napad na Jugoslavijo. Ne gre pozabiti, da je Turčija prednja straža NATO na meji z Rusijo in srednjo Azijo, lučaj od Iraka, Irana in Afganistana ter kriznih središč na Jutrovem.

V PKK je po Očalanovi aretaciji prišlo do političnih sprememb, rezultat le-teh pa je sodelovanje kurdskih milic v poskusih rušenja Asadovega režima v Siriji, ki je veljala za “Švedsko Bližnjega vzhoda” s svojim arabsko-socialističnim sistemom in politiko neuvrščenosti. To pa ni bilo po godu imperialistom, ki bi radi v Siriji imeli koridor za nafto in plin iz perzijskega zaliva v Sredozemlje, kjer so sirska pristanišča, a v njih tudi oporišča ruske vojne mornarice.

Tako je Zahod razpihoval v Sirji državljansko vojno, v kateri so glavno vlogo odigrali borci Daesha (Islamskega kalifata), vključno z borci, ki so zbežali iz Čečenije. Na severu Sirije so Kurdi pasivno gledali, kaj počno proameriške milice “Svobodne sirske armade” in teroristi Al nusra (sirska veja Al Qaide), dokler se njihove ambicije niso tako povečale, da so postali grožnja za ves Zahod, od Sredozemlja do Iraka.

Takrat so Kurdi nastopili proti džihadistom in v Kobaneju prvič premagali njihovo vojsko. Na pomoč so jim prišle ZDA, ki so jim zagotavljale kritje iz zraka. Druge zahodne države, članice NATO, predvsem ZDA in Italija, pa so Kurde oboroževale, a jim niso dajale ne letal ne helikopterjev, da bi se ne preveč okrepili.

Ko so Kurdi osvobodili islamistov ves sirski sever je nastala Rožava, utopična dežela samoupravljanja, enakopravnosti in svobode. Seveda v razmerah, ki so možne v času vojne. Pod pokroviteljstvom ZDA so kurdske milice ustanovile koncentracijska taborišča za džihadiste. Baje so jih pozaprli skoraj 90 tisoč, vključno z družinami, ženami in otroki.

Vojna v Siriji je naglo šla h koncu, posebno po odločilnem posegu Rusije, Irana in libanonskega Hezbollaha (Libanonci so pač primorski Sirci). V svetu se je že govorilo o obsežnem načrtu obnove porušene Sirije, pri kateri bi odločilno sodelovali Kitajska, Rusija in druge prijateljske države.

To ni šlo po godu ne Turkom, niti Trumpu. Erdogan je nekaj časa koketiral s Putinom, vendar se je v odločilnem trenutku spet obrnil k staremu gospodarju. Dosegel je, da se je Trump deloma umaknil iz Rožave, še prej pa iz kantona Afrin, ki so ga Turki zavzeli, izgnali Kurde in vanj naselili Turkomane, svojo turšlo manjšino.

Iz bojazni, da bi Rožava postala zametek kurdske države, so Turki sklenili, da jo zasedejo, izženejo čimveč Kurdov in na njihovo mesto naselijo tri milijone sirskih beguncev, ki so se pred vojno z džihadisti umanili čez mejo in je za njihovo zadrževanje v begunskih taboriščih EU plačala Ankari že 6 milijard evrov. Tako bi namreč ustvarili neke vrste sanitarni pas na meji s Sirijo, kateri bi odtrgali del ozemlja, ki je – glejga zlomka – bogat z nafto.

Trenutno Asadov režim v Damasku protestira zaradi turškega napada in ga označuje kot poskus rušenja teritorialne enovitosti sirske države, obenem pa Kurdom obljublja pomoč, a le pod pogojem, da se odrečejo ameriškim pokroviteljem in sprejmejo rešitev federativne Sirije, kjer bi Kurdi imeli Rožavo kot samostojen kanton.

Vsekakor na Bližnjem vzhodu vre. Imperialisti se ne morejo sprijazniti z mislijo, da so bili vojaško poraženi, pa so pripravljani celo obuditi Daesh (Isis), medtem ko se strelja tudi v perzijskem zalivu, na vse pa bdi tudi jedrsko oboroženi Izrael, ki je 1973 v kipurski vojni zasedel Golansko planoto, ki se razteza nad Damaskom kakor Kras nad Trstom.

Nevarnost izbruha širšega vojnega spopada zaradi Trumpovih pustolovščin in napenjanja gospodarske vojne proti Kitajski je torej velika.

EU, NATO in v tem okviru Italija, pri vsem tem igrajo umazano igro. Naloga naprednih pacifistov je, da zahtevajo konec turškega masakra in ameriškega vmešavanja, predvsem pa ošibitev agresivnega stroja NATO, ki je v Evropi že ustvaril nova krizna zarišča na Balkanu in v Ukrajini.

Zakričati moramo na ves glas. Da nas ne bo nova svetovna vojna uničila še pred podnebno katastrofo. (sts)