Tistim, ki pripadajo moji generaciji, rojeni kmalu po partizanski zmagi, ni težko opisati razlogov, zakaj so postali komunisti. Kvečjemu je težko povedati, kakšno pot so potem prehodili. 

Moj oče je bil partizan, stric tudi, drugi stric pa interniran v Buchenwaldu, nona partizanska javka, teta obveščevalka. Kot otrok sem čutil to pripadnost. Na očetovih ramenih sem bil na bazovski gmajni in v prvomajskih povorkah.

Potem je, kot strela z jasnega, prišel razkol kominforma. Moji so bili za Tita. 

Na začetku šestdesetih let, kot srednješolec, sem s simpatijami sledil Hruščevu in destalinizaciji v SZ, njenim prvim vesdoljskim uspehom, procesu dekolonizacije v svetu. Moj prvi junak je bil mladi Patrice Lumumba, ki je osvobodil Kongo izpod belgijskega kolonialnega jarma, a je podlegel nasilju kolaboracionistov. Obenem sem s trepetom in ljubeznijo spremljal mlado kubansko revolucijo in partizansko vojno Vietnamcev proti ameriškemu imperializmu. 

V teh pogojih sem se včlanil v Zvezo komunistične mladine in nato v KPI, kjer sem aktivno sodeloval v slovenski komponenti, urejal partijsko glasilo DELO, bil občinski svetovalec od 1972 do 1987, ko sem bil izvoljen v republiški senat. Tu sem doživel razpust KPI, sodeloval pri ustanavljanju SKP… A to je že druga zgodba. 

Biti komunist je zame pomenilo slediti najnaprednejšim idejam v svetu, ga spreminjati in usmerjati k večji pravičnosti. 

Bil sem pristzaš Berlinguerjevega evrokomunizma, kritično a s simpatijo spremljal zamisel o socialističnem samoupravljanju v Jugoslaviji. Aktiven sem bil v dialogu z verniki, ki so – po tezah KPI – lahko iskreni sopotniki revolucionarnega gibanja. 

Študiral sem v Moskvi, na univerzi Lomonosova, kjer sem se soočil tudi s svetlimi in senčnimi stranmi sovjetskega družbenega modela. 

Propad tega modela, vzhodnega bloka, SZ in Jugoslavije, padec berlinskega zidu niso omajali mojih prepričanj. Neuspeh ni razlog, da vržeš piško v koruzo, pač pa spodbuda, da poiščeš nove poti. Kajti potreba po komunizmu je v tem svetu čedalje večja.