Par dni po njenem uspešnem nastopu v teatru Bobbio z monologom “Elisabeth” smo poiskali igralko Niklo Petruško Panizon in ji predlagali intervju v zvezi s stanjem v Stalnem slovenskem gledališču, ki je medtem začelo novo okrnjeno sezono s prvo predstavo, tremi enodejankami Antona P. Čehova. Nikla Petruška je bila v celotnem obdobju boja za ohranitev našega gledališča sindikalna predstavnica ansambla. 

Igralci ansambla SSG ste gotovo plačali največjo ceno za novo, okrnjeno sezono. Je tako?
Mi igralci in ne smemo pozabit na tehniko! Torej vsi tisti, ki so sezonsko angažirani v teatru! Paradoks tega pa je, da brez nas se predstav ne more delat! Ker smo že tako okrnjeni delamo res na polno paro čez celo sezono.

Če nismo indiskretni, koliko boste zaslužili letos?
Letos se je prvič dejansko »šparalo« na naših ramenih. Smo že doživljali težke čase, v katerih smo bili po 4 mesece ali več brez plač, a se še nikoli ni zgodilo, da ne bi začeli sezono vsaj s podpisom pogodb, ki so trajale 273 dni, to je približno 9 mesecev! To je bilo neke vrste magično število in smo se vsako leto borili, da ne bi bilo okrnjeno! Letos pa smo podpisali le za 189 dni tehnika in mi igralci zaradi dodatnih sindikalnih pogajanjih le 177 dni. Odprem še osebni oklepaj zaradi katerega sem se počutila res hudo. Na dan podpisa pogodb sem jaz zaradi svoje situacije – nosečnost – šla podpisat skupaj s tehnikom. In ker sem bila edina od igralcev mi niso nazaj podpisali pogodbe, tako da je bila neveljavna. Potem smo šli v borbo, sami igralci, neke vrste don Kihoti, sklicali tiskovno konferenco in podčrtali dejstvo, da smo spet na barki z istimi kapetani, zaradi katerih se je to gledališče znašlo v hudih težavah. Saj vem, da odgovornosti za hude čase ni prav pripisat le enemu ali dvema grešnima kozloma, dejstvo pa je, da smo se mi od septembra dalje, ko nas je upravni svet pustil na cedilu borili politično in sindikalno. Nekateri pa so mirno sedeli v pisarnah in dejansko čakali, »kaj bo padlo z neba?«, hkrati pa vlekli plače naprej. Vsaj tehnika ima pravico do doklade za brezposelnost. Od naših igralcev pa le dva dolgoletna člana. Vsi drugi (4 igralci) pa smo bili brez ficka. Kar se tiče naših plač imamo vsak izmed igralcev razlicne dnevne postavitve, to gre od 65 do približno najvišje plače okoli 122 evrov bruto na dan.

Koliko to znaša v primerjavi s plačami vaših direktorjev? Tocno ne vem koliko imata placo, podatki pa so bili javni.
Banu so prekinili pogodbo, doslej pa mislim, da je imel plačo vodilnega, okoli 128.000 bruto, Umetniski vodja pa nekaj manj. Točnih podatkov nimamo. To me pa nič ne moti, naj kar služita, rada pa bi, da bi dobro upravljala s teatrom, tako da bi spet spravila publiko v dvorano. Tudi osebno sem rekla Banu:«A ima smisla, da jaz in ti tukaj vlečeva plače, ko se dobrih naših produkciji ne igra več ali pa z zelo maloštevilno publiko? Zakaj nimamo gostovanj?«

Zakaj vas ni na odru ob prvi premieri? Je bilo potrebno »uvažati« igralce?
Dobili smo povabilo od voditelja koprskega gledališča Katje Pegan, ki se je aktivno zmigala in dobila dodaten denar za en projekt iz slovenskega ministrstva za kulturo in nam dala na voljo gledališče in svobodo, da smo si izbrali projekt in sodelavce. Tako je nastala predstava Bolezen familije M. Sprašujem se, zakaj se niso znali zmigat tudi naši upravitelji. Ko se je začela končno naša sezona mi smo bili še v polnem študiju koprske predstav. K teatru, v katerem še nihče ni podpisal pogodb so zunanji sodelavci že delali (Magelli in njegova ekipa) oz. čakali na podpis in na start. Mi pa se nismo morali odpovedati študiju v Kopru in premiera je bila že datumsko sklenjena, to je bil 15. januar. Gospod Magelli pa je žal imel čas le do takrat. Devetega decembra pa nismo mogli v vzporedni studiji, tako smo se žal morali odreči temu režiserju. Tu ni bilo nobenega bojkota!!
Kaj sodiš o repertoarju?
Mislim, da ima gospod Bebler dobre gledališke vizije. Upam pa, da mu bo uspelo razumet naš Trst in našo izgubljeno publiko. Menim pa, da k nazivu stalnost gre pripisat pisan abonma: klasika, komedija, dobra otroška in mladinska predstava in sodobni teater. Nikoli ne bomo vseh zadovoljili, a repertoar mora bit tako pisan, da lahko objame najširši spektrum okusov.

V njem je več gostovanj iz Slovenije, kar naj bi predstavljalo solidarnost s SSG. So predvidena tudi vaša povračilna gostovanja v Sloveniji?
Prav bi bilo, a kar jaz vem, ni nič dogovorjenega.

Vaš ansambel je trenutno najmanjši v zgodovini SSG. Zakaj?
Dobro vprašanje. Iz leta v leto smo le zgubljali delovna mesta, ko so igralci šli drugam jih niso nikoli nadomestili. In sami veste, kako z lahkoto zapreš delovno mesto in kako je potem težko ga nadomestit. Sprašujem se, če so to nacrtno delali iz leta v leto, da bi SSG zgubilo lastno produkcijo in postalo le agencija. To bi bilo gotovo ceneje, a se mi zdi velika škoda, da predstave ne bi več nastajale v našem okolju.

Primorska ima sedaj več gledališč: v Novi Gorici, Trstu, Sežani in celo v Kopru. Je možna sinergija med njimi s skupnimi ponudbami in, zakaj ne, združitvijo v eno samo primorsko gledališče, odprto do italijanskega soseda?
Jaz sem mnenja, da če vsak goji svoj vrtiček, ne bomo daleč prišli. Zgleda pa da  je naša družba tako sebična in da ne gre sploh več za kvaliteto ali umetnost. Vsak se bori za lasten stolček. A kaj mi mar za stolček, če v pisarni nimam sogovornika?{jcomments on}