Zgodba o denarju za manjšino se vleče skozi zgodovino kakor jara kača. Prva desetletja po vojni je denar za dejavnost glavnih manjšinskih ustanov (gledališče, glasbena matica, dijaški domovi) prihajal iz Jugoslavije. Potem je sistem postal bolj prefinjen in domač. Večji del denarja je namreč prihajal iz tako imenovanega “organiziranega družbenega gospodarstva”, ki je propadlo skupaj z Jugoslavijo, ko je bila ukinjena z londonskim memorandumom ustanovljena in torej mednarodno zaščitena tržaška kreditna banka.
{jcomments on}
    Manjšini so se obetali hudi časi. Italija ji je zaščito odrekala, bila pa je pripravljena primakniti nekaj denarja, da bi se odnosi ne zaostrili, posebno še v bojazni, da ne bo izgubila svoj vpliv na Balkanu na račun Nemčije in Avstrije. Parlament je leta 1991 uzakonil sodelovanje v mejnih področjih in na pobudo slovenskega senatorja Spetiča ter z odločilno podporo demokristjanov Andreatte in Colonija vnesel v zakon formulacijo, da bo Italija “do sprejetja organskega zakona o pravicah slovenske manjšine” namenila za njene kulturne ustanove 8 milijard lir letno. Zraven je dodala še 1,25 milijarde za Primorski dnevnik in njegovo čezmejno vlogo. Ostale prispevke je Primorski prejel iz zakona za založništvo, skupno nekaj manj kot 3 milijone evrov letno.
Istočasno je italijanski manjšini v Istri namenila 4 milijarde lir letnega prispevka.
    Denar za slovensko manjšino je upravljala Dežela, ki je zadostila zakonski normi o sodelovanju manjšinskih organizacij tako, da je ustanovila posvetovalno komisijo pri odborništvu za kulturo. Denar za italijansko manjšino pa delijo po posvetovanju z Unijo Italijanov in ezulskimi združenji.
    Italija je v obdobju 1991 – 2001, ko je bil sprejet zaščitni zakon, izplačala manjšini nekaj manj kot 80 milijard lir. Če upoštevamo, da je bila v devetdesetih letih inflacija okoli 5% in da je Amatova vlada že leta 1992 razvrednotila liro, bi prvotnih 8 milijard lir bilo ob koncu desetletja vrednih za polovico manj!
    Zaščitni zakon je le delno prilagodil vsoto, saj jo je povečal na 10 milijard lir (5 milijonov evrov) letno. Vendar so vse vlade, tako Prodijeva, kakor Berlusconijeva, skušale sicer majhno in v proračunu skorajda nepomembno postavko, vsaj malo oklestiti. Enkrat na 6,5, drugič na 7 milijard lir. Vsakokrat je morala manjšina mobilizirati vse svoje zaveznike, od Ljubljane do Rima, da ji je bil priznan prvotni prispevek. Pa ne vedno. Parkrat so vsoto zmanjšali za vzorec, da bi ustvarili precedens. Le enkrat so jo povečali, prav tako za vzorec.
    Berlusconijeva vlada pa se je manjšine lotila maščevalno. Kot je jasno povedal njen furlanski senator Ferruccio Saro, sicer bivši deželni tajnik PSI, naj si manjšina ničesar ne pričakuje, dokler bo podpirala levo sredino. Zaman so bili ugovori, da bi morala desnica slovenske glasove zaslužiti z dejanji, ker jih s prisilo ne more.
    Tokrat je v triletni finančni načrt vključila postopno znižanje prispevka do polovice, od 5 na 3 miilijone evrov, kar bi pomenilo zaprtje glavnih ustanov in izgubo delovnih mest. Ostali bi brez gledališča, glasbene matice, Primorskega dnevnika… Skratka, potisnili bi nas na raven folklorne skupnosti.
    Težko si predstavljamo, da se Berlusconijeva vlada ne zaveda, da se s takim početjem kar ponuja evropskim krogom v zobe, saj je podpisala in ratificirala konvencijo o zaščiti manjšin in torej tudi obvezo, da o vsakem krčenju pravic letno in podrobno poroča Evropskemu svetu. Navsezadnje ima Slovenija tu svoje predstavnike in njihov poseg lahko več poseže, kakor prijateljsko trepljanje po ramenih med Berlusconijem in Borutom Pahorjem.
    Že res, da je demokratična stranka v parlamentu skušala zadevo popraviti s svojimi dopolnili, a brez uspeha. Najbrž tudi zato, ker so bila dopolnila zgolj formalno dejanje, brez predhodne priprave in iskanja zaveznikov med drugimi manjšinami in drugimi skupinami opozicije, kot je Casinijeva UDC. Solistične pobude pa se DS niso nikoli dobro iztekle.
    Občutek imamo, da ima Berlusconijeva vlada za bregom nekaj drugega, ki mu v diplomaciji pravijo “linkage”, se pravi izsiljevanje Slovenije na drugih področjih in sicer tako, da je slovenska manjšina v vlogi talca. Pretvez je nič koliko: uplinjevalnik v Žavljah, italijansko solastništvo nuklearke v Krškem, oziroma pri gradnji njenega drugega bloka, problem petega koridorja in hitre železnice, odnosi med lukami v Trstu in Kopru… Najbrž ni naključje, da je v sozvočju z rimsko vlado tudi Tondova deželna uprava ukinila vse svoje prispevke manjšini.
    Že v preteklosti je bilo tako. Zato pa bi morali vso zadevo postaviti tudi na mednarodni, oziroma evropski ravni. Predvsem pa bi morala naša manjšina pokazati več borbenosti. Med mladino je ne manjka , na levici pa smo pripravljeni. Gotovo bi pridobili tudi solidarnost italijanske manjšine v Istri, ki je bila enako prizadeta. In italijanskih demokratov v Trstu, Gorici in Furlaniji, pa kulturnih delavcev itd.
    Samo kamilic ne potrebujemo!