Priznam, da se včasih težko znaidem v naši stvarnosti. Kategorični in kratkoročni imperativ, ki smo si ga v okviru lastnih zmožnosti in sposobnosti zadali vsi kot prvenstven cilj, od politike do civilne družbe – preko tesne povezave z Vlado in institucijami Republike Slovenije – je bila ponovna vzpostavitev “manjkajočega milijona”. Ob tem seveda smo in še vedno opzarjamo na nujnost neke sistemske in trajne rešitve in na tem je treba seveda delati naprej.
{jcomments on}
Ne razumem, zakaj prevladujeta malodušje in nezadovoljstvo ob doseženem uspehu: bi bilo bolje, ko bi Berlusconi ne podpisal odloka in bi za leto 2010 lahko razpolagali z 20% manj razpoložljivih sredstev?

Druga zadeva, ki meji že na podlost, so namigovanja in neposredni napadi na Boruta Pahorja. Ne sodim v krog Pahorjevih privržencev in kot zunanji opazovalec bi lahko kritiziral marsikatero njegovo potezo in sedanje slovenske vlade. Pa vendar. Če je bilo njegovo posredovanje v tej zadevi odločilno, zakaj namigovanja na ne vem kakšna barantanja in podrejeno vlogo? Slovenija ima zaenkrat glede uplinjevalnika v Žavljah zelo jasno stališče in nadaljuje z nasprotovanjem načrtu in svojimi legitimnimi zahtevami po soudeleženosti pri postopku. Predvčerajšnjim je Slovenija zavrnila obstoječi projekt trase za hitro železnico, ki jo predlaga Italija za čezmejni trakt. Je to znak podrejenosti? Ne bi rekel.

Zunanji opazovalec bi si na osnovi nekaterih izjav in zapisov v teh zadnjih 24 urah lahko ustvaril lažen vtis, da slovenska manjšina ni, kot smo nekoč pratili, noben talec večinske in matične države, ampak da je v resnici tisti dejavnik, ki pogojuje meddržavne odnose in zunanjo politiko Italije in Slovenije…

Trieste, 26.02.2010
Igor Kocijančič
Consigliere regionale PRC – SE
Presidente gruppo consiliare La Sinistra L’Arcobaleno