Nazadnje je v dvorani zabučala lokomotiva, ki nezadržno drvi s svojo maščevalno in rušilno močjo proti gnili meščanski družbi. Tisoči mladih pesti se je dvignilo v uporniški pozdrav.

 

Francesco Guccini je v petek zvečer očaral več tisočglavo publiko v tržaški športni palači. Čeprav je star 70 let je nastopil neprekinjeno za dve uri in pol. Od časa do časa se je osvežil s klozarcem rdečega.

Zapel je več kot 20 pesmi, od ljubezenskih in filozofskih tja do partizanske in pesmi o Auschwitzu. Spomnil se je časov, ko je služil vojaški rok pri Banih in se spuščal v mesto ob zalivu z openskim tramvajem. Tedaj je kupil tudi zeleni eskimo, o katerem je napisal pesem. Eskimo je bil v šestdesetih letih simbol uporništva.

Pred Guccinijevim nastopom sta na oder stopila Daniela Lucchetta in Gianfranco Schiavone, ki sta mlade pozvala, naj podpišejo peticijo proti ravnanju tržaške policije, ki najprej sanira status tujih priseljencev, nato pa jih izžene, če ugotovi, da so bili (formalno) izgnani v preteklosti.