Pravijo detektivi, da en indic sproži sum, dva indica sta dokaz, tri pa gotova krivda.
Kako naj ocenimo dejstvo, da se krajevna desna sredina spravlja in znaša nad šolami, ki na robu narodnostno mešanega ozemlja vzgajajo najmlajše k sožitju in medsebojnem razumevanju?

{jcomments on}

Poglejmo dejstva. V Špetru Slovenov, v Benečiji, deluje dvojezična šola, ki je bila z zaščitnim zakonom leta 2001 podržavljena po dobrem desetletju, ko je delovala kot privatna šola in se borila za priznanje.
Sedaj ta dvojezična šola, kjer delujejo otroški vrtec, osnovna in srednja šola, nima več svojega sedeža. Morala se je izseliti, ker šolsko poslopje ni bilo varno pred potresom.
Za sedaj so razredi poseljeni v uradih gorsšek skupnosti, gostujejo v drugih šolah in kleteh. Upajo, da bodo prihodnje šolsko leto vendar dobili nove prostore.
Ti prostori so, dijaški dom Paolo Diacono, ki so ga zgradili Amerikanci po potresu in kjer sedaj živi 23 dijakov iz Čedada. Tu bi bilo prostora za vse.
Toda krajevna in deželna desnica tega ne mara in vsiljuje drugačno rešitev: preselitev delov šole v sosednje občine, kakor sta Sovodnje in Šent Lenart.
Vsem je jasno, da bi razseljena šola počasi začela hirati, saj ima celodnevni pouk, menzo in šolski prevoz, ki bi bili znatno otežkočeni. Poleg tega pa zaščitni zakon št.38 jasno pravi, da je šola v Špetru Slovenov!
Najbolj zagrizen nasprotnik šole je deželni svetnik Ljudstva svobode (sic!) Novelli iz Čedada.
Očitno moti, da je dvojezična šola glavni vzgojni zavod na tem ozemlju, saj jo obiskuje 220 otrok! Drugod pa imajo enojezične italijanske šole, ostanek starih potujčevalnic, majhno število otrok, ki včasih ne doseže ducat.
Sedaj pa je na udaru druga največja šola v zamejstvu: slovenska šola v Romjanu pri Ronkah! Tudi tu je prostorska stiska, ki jo občina skuša rešiti z gradnjo novega šolskega poslopja. Medtem pa se italijanski in slovenski otroci stiskajo v skupnem poslopju. Rečeno je, da bo novo poslopje nared že prihodnje leto.
Pa so se oglasili nekateri italijanski starši in zahtevali, naj občina dodeli prostore najprej italijanski šoli, za Slovence pa poskrbi drugače.
Takoj so se oglasili desničarski občinski svetovalci, tokrat s provokatorsko zahtevo, naj župan Fontanot razčisti, od kod so slovenski otroci, ki obiskujejo šolo v Romjanu. Občina namreč ugotavlja, da jih je vsaj 85% z ozemlja, ki ga pokriva doberdobsko-ronški šolski okoliš.
Res je, da v to šolo zahaja tudi precej otrok iz mešanih zakonov ali celo iz povsem italijanskih družin, ki so se odločile nuditi svojim sinovom in hčeram možnost poznavanja več jezikov in kultur, predvsem pa kulture sosednjega naroda.
To pa je desnici trn v peti in zahteva “preverjanje” izvora otrok in najbrž selitev šole v sosednje občine, kakor v Špetru sredi Benečije.
Naključje? Očitno ne. Desnici je sožitje v napoto in ga ne mara, zato pa podlo udriha po najšibkejših, otrocih.
Skrajni čas je, da se demokratične in napredne sile uprejo in ožigosajo tako početje!
Slepomišenje deželnih oblasti, ki nekaj obljubljajo, nato pa dopuščajo tako izzivanje, je prav tako obsodbe vredno.