Rusija od časa do časa daje znake življenjskosti. Kdo sicer lahko poreče, da požgati kupe denarja za vojaško parado ni ravno spodbuden znak življenjskosti, a za okroglo obletnico vojaške zmage v drugi svetovni vojni lahko zamižimo na eno oko in si zamašimo eno uho. Tem bolj, če upoštevamo prisotnost angleških, ameriških, francoskih in poljskih reprezentačnih ešalonov – prvič na takšni paradi, ki jih pa ne vidim toliko v ključu prisotnosti NATO-vih enot, temveč v ključu zavezniških armad druge svetovne vojne, ki z zadovoljnim ponosom poudarjajo tovarištvo proti nacifašizmu.

Tudi danes, po petinšestdesetih letih, v brk vsem kolaboracionistom.

Scenarij je bolehal zaradi ene velike pomanjkljivosti in Rusi niso krivi zanjo. Koga pa naj bi bili povabili, da predstavlja po številu tretjo, po moči pa četrto zmagovito evropsko armado v drugi svetovni vojni? Morda Srbijo ali Črno Goro, Bosno ali Hrvaško, Makedonijo ali celo Slovenijo? Ne bi bilo le smešno, tudi krivično bi bilo!

Da bi pa dobesedno izumili varianto o mešanem ešalonu vojska sedabjih jugoslovanskih držav in narodov, presega vsako domišljijo in politično vizijo.

Tako lahko – ne glede na mirovniške, militaristične ali realističe poglede na vlogo vojske v človeških družbah in političnih sistemih – obžalujemo pomanjkanje popolne simbolike na tej paradi protimussolinijeve in protihitlerjevske koalicije. Če ima kdo še osnovnošolsko vizijo partizanske vojske, naj si osveži svoj vtis z naslednjimi podatki: Jugoslovanska armada je v zimskih mesecih leta 1945 imela 52 divizij, razdeljenih v 4 Armade, in nekaj samostojno delujočih Korpusov in Odredov s skupno okrog 800.000 oboroženimi borci; imela je 2 oklopni brigadi in 2 polka lahkega letalstva, le na morju je bila dokaj nebogljena.

Zadnjič se je ešalon JNA pojavil na podobni paradi leta 1985 v Parizu ob 40-letnici konca svetovne vojne. Tedaj se je na Elizejskih poljanah slišal kilometer daleč »strojni korak« paradnega batljona gardistov.