Ko se zavemo, da ne bomo nikoli popolnoma doumeli

obupne in brez perspektivne revščine izkoriščanih

južnoameriških Indijancev, prenaseljenega indijskega podkontinenta,

izsušenega centralno afriškega podeželja, odmaknjene

tibetanske vasi, velemestnega postaranega klošarja…

 

Ko spoznamo, da je odvisno naše potrošniško udobje

tudi od nizke življenjske ravni Tretjega in Četrtega sveta,

ker jima vsiljuje neravnovesje gospodarsko vojaški red

severozahodne poloble…

 

Ko spoznamo, da opisanega stanja ne moremo spremeniti kot posamezniki,

ker bi nas stala pošiljka pomoči desetkrat več, kot bi bila vredna vsebina,

in je rešitev lahko le sistemska s spremembo mednarodnega reda…

 

Ko se vprašam, kakšne zasluge imam za boljše možnosti,

ki so mi dodeljene kot prebivalcu Srednje Evrope glede

na nekaj milijard oseb, ki so bile spočete južno ali vzhodno od Sredozemlja…