Prazniki Unità. Nekoč so bili mitični. Tisti v Trstu, na Pončani, ali tudi v sesljanskem zalivu, kjer je s svojim jazz sporedom nastopil svetovno znani trobentač Miles Davis, ameriški komunist. Ali tisti v Selcah. Ali nepozabni, na gričku pri Prečniku, ali v gozdičku pri Gabrovcu, v Dolini pod šolo.

{jcomments on}

In sedaj? Unita’ ni več glasilo nikogar, je časopis, ki postopoma umira zaradi brezbrižnosti političnih sponzorjev. “Demokrati” so najprej zapodili stare urednike, ki so nato ustanovili uspešnejši “il Fatto”, sedaj pa razmišljajo, da bi njihovo glasilo bil dnevnik “Europa”, bivše glasilo katoliške Ljudske stranke…
Toda… Toda ljudstvo vseh teh stvari ne sme vedeti. Javnost še vedno enači demokrate z bivšo KPI in levico, čeprav je zgodovinski rez bil zelo globok in uničujoč.
Tako se dogaja, da v Selcah vihrajo rdeče zastave za praznik Unita’, kjer govori Walter Veltroni, prvi tajnik DS, ki je raje izgubil volitve, kakor bi se povezal z radikalno levico. Še več, z vstopnimi pragovi je skopil levo sredino in Berlusconiju podaril oblast, ki jo zlorablja še danes.
V Trstu ni več praznikov Unita’, so prazniki demokratov, oziroma “democrats”, kakor sami sebe imenujejo po amerško.
Višek dvoličnosti pa so dosegli drugje po Italiji, začenši v Rimu, kjer prirejajo “Festa dell’ Unita’ d’Italia, 150 anni”. Seveda je naslov “Praznik Unita'” na veliko, ostalo pa nekoliko manjše. In naivneži mislijo, da gredo na praznik lista, ki je svoj čas bil ponos največje komunističn partije zahodnega sveta. V resnici pa praznujejo le 150-letnico združitve Italije.
In jih ni prav nič sram.