Leta 1997 sem v domišljijski črtici Na Travniku (mišljen je goriški Travnik) napisal: Čez dvajset let bo Slovenija nerazpoznavna srednjeevropska deželica z gospodarstvom, ki bo seveda popolnoma vključeno in tudi zlito v interese multinacionalk.
V svetu je sicer za marsikoga nerazpoznavna že ves ta čas, v domačih logih pa smo tudi največji skeptiki po razpadu Jugoslavije upali – mnogo manj pa verjeli, da se bo krivulja, ki se je začela dvigovati z uporom leta 1941, zmago leta 1945, vsesplošnim razvojem v naslednjih desetletjih, občutkom nekega načrta, ki nekam pelje, nadaljevala v sicer drugačnih okoliščinah samostojne državnosti.

Slednja izbira je verjetno bila neizogibna, čemur pa bi se bili lahko izognili, je neumestna evforičnost, ki je prevevala kritike ‘enoumja’, ko so v vlogi unejcev in predmejcev napovedovali Indijo Koromandijo z geslom Evropa zdaj! Tiste, ki smo zmajali z glavo in napovedovali bolj kot spraševali, kam takšna naivnost pelje, pa so prej omenjeni malodane ožigosali za izdajalce, za nostalgike, za vetero… in še kaj.

Sploh ne gre v mojem primeru za samovšečno miselno vedenje: Kaj sem vam pa pravil? Pa tudi tiho ne morem ostati, ko pa sem doživljal – in marsikdo drugi tudi – zasmehovanja zgolj zaradi resne družbene analize, kam bo peljalo nekritično sprejemanje sistema vrednot, ki ga je Slovenija preizkusila že med dvema vojnama.

Zdaj smo tu ob vsakodnevnem poslušanju podatkov o rafalnem zapiranju proizvodnih obratov, o državljanih brez hrane, o zdravstvu, ki ne bo vredno več tega imena, o neplačanih socialnih prispevkih za tisoče zaposlenih, o osamosvojiteljih, ki so postali magnati in si predstavljali, da držijo boga za brado, izkazali pa so se za provincialce. Zatajili so narodovo izročilo o preudarnosti (kaj pa je sploh to?).

Res pa je, da ni nikjer nobenega krivca. Zakonodaja očitno to omogoča oziroma je obveljalo pravilo, da ena roka umije drugo, obe pa obraz. Kot za šalo pravno gospodarski sistem omogoča, da so se krivci postavili na varno, nadzornikov ni bilo od nikoder ali so celo sedeli (sedijo) na dveh konjih… Slišati je refren o tem, naj poseže država in reši zadeve, pozivniki pa ne omenijo, da so se vsi po vrsti odločili za liberal(ističn)i pristop, ker jim je bila socialna država samoupravnega socializma pretesna. Ta sistem je očitno nekaj drugega: ne moreš imeti eno in drugo. To bomo šele pretuhtali enkrat v bodočnosti. O čem so sploh razmišljali ljudje ob raznih strateških odločitvah v zadnjih dveh desetletjih? Da bo polovica Slovencev imela svobodno lastno podjetje v svobodnem gospodarstvu? Kaj to sploh pomeni? Če samo pomislim, koliko družinskih založb je nastalo v prvi polovici devetdesetih let!?!

Kot se dogaja v kapitalističnem sistemu pa so nekatera strnjena jedra državljanov dobro vedela, kaj jim je storiti. In so postorili, a opravili so naivno in s ‘foučem’, pravzaprav pohlepno. Veste, kaj me najbolj čudi zadnje mesece? V Sloveniji ni opozicije (saj je ni niti v Italiji – kaj se sploh grem v tem zapisu?)! Namesto, da bi slednja zganjala vik in krik z namenom, da podre vladajočo koalicijo zaradi vseh katastrof, ki se dogajajo, molči. Ni izjav, ni sarkazma, nič od nič! Očitno se zaveda, da bi se tokla po glavi samo sebe, saj je sedanja opozicija tista, ki vso strateško usmerjenost zadnjih let podpira. Ob velikem šmarnu smo slišali samo cerkveno hijearhijo javno in ob slovesnostih govoričiti o nekih pravicah, o poštenosti, o potrebnih ukrepih. Zakaj pravim – govoričiti? Ker je Cerkev bila v prvih falangah prav za ta sistem in to čim hitreje in čim bolj drastično – kako pa ne, ko pa je bilo toliko gozdov (baje) na razpolago in seveda na simbolni ravni Bled (ali naj vam omenim tudi Dolino Triglavskih jezer: za crknt!), – ki sedaj vlada, in zdaj se licemersko čudi, da je pogača premajhna prav za njene najvernejše, za razred pohlevno verujočih. Čuti, da se lahko njena zavzetost za natovsko borzne vrednote spreobrne v bumerang, saj ima prav Cerkev kot celota najboljši spomin o dolgoročnih družbenih zakonitostih, če izvzamemo tiste, ki so kdaj povohali dialektični materializem. Ojoj, kaj sem zapisal!

Kaj pa je to??? Zanj veljajo pravila kot nekoč za nezakonske otroke: N.N. Verboten!

Ko gledam na zaslonu desetine in stotine tekstilnih delavk, kako nemočno ždijo in abulično gledajo v praznino, ali pa gradbince, ki neprenehoma gledajo diagonalno v tla, kot če bi imeli jarem okrog vratu – saj ga tudi res imajo, posebno če so iz nekdanjih bratskih republik, se sprašujem, ali so to pripadnice/ki tistega in tistih ponosnih narodov, ki so Balkan v nekaj desetletjih rešili nepismenosti, povezali s komunikacijami, obogatili s knjižnicami, elektrificirali vsako naselje in ga popeljali v svet – če seveda o sposobnosti upora bibljiskih razsežnosti niti ne govorimo. Spominjajo me na brezimne in brezpravne množice z indijskega polotoka, slabše, spominjajo me na vedenjske dinamike judovskega naroda v času iztrebljanja. V očeh gradbincev iz osrednjega Balkana, ki so že po nekaj mesecev brez mezde, berem začudenje in vprašanje: Ali so ti, s katerimi imam opravka, tisti Slovenci, o katerih sta mi oče in stari oče pripovedovala, da so federativna lokomotiva, pošteni in nepodkupljivi. Verjetno pa sodijo takšna vprašanja zgolj v mojo domišljijo… ki je vse prej kot neobremenjena s kalupi, ki sem si jih ustvaril in so mi jih ustvarili. Sedaj je prepozno, da bi jih menjaval in tega tudi nočem.

Ja, seveda, Stožice pa smo odprli, Stožice! Če ni kruha, so pa igre. Rimljanski rek in formula vladanja sta vsaj predvidevala oboje. Sedaj pa imamo igre in poneumljeno frazo (predvsem v tistih krogih, ki se vzvišeno posmehujejo Bratstvu in edinstvu) o tem, da bi moral skakati, če naj sem Slovenec. Lepo vas prosim! Pajacoti!!!

Nekdo si nekaj izmisli in vrže kost v glodanje. Saj nismo predmejci nič drugačni: globalna zaščita, časopis Republika, programska konferenca, skupno zastopstvo – sicer same svetinje, če bi z njimi resno mislili, a smo vselej zgolj mahali. Verjetno zaradi doslednosti si je nekdo izmislil in sfižil tudi Slomak. Kako to, da sploh še obstaja neko tkivo, ki funkcionira, ki še vedno ‘ustrahuje’ večino? Ker je še nekaj sto ljudi, ki si znajo prodorno in neomajno pogledati v oči, še je nekaj redkobesednežev, ki spregovorijo in se tistega držijo.

Sprašujem se, ali je vsaj 30.000 takšnih tudi v Sloveniji. Morda jih je celo več, a na TV zaslone jim ne dovolijo; tu pa tam se enkrat na teden kdo pojavi. Na italijanskih zaslonih pa še tega ni videti in če se, potem jih zatemnijo. Ljudje pa tiho, ker se tudi najbolj osveščeni zadovoljujejo z brezplodnim levim sarkazmom: madonca smo levičarji ‘cool’, desnica pa vlada in pobira smetano – potem bomo enkrat spet prijeli vajeti v roke, a upravljali bomo ruševine, stiskali pas, ustvarili nezadovoljstvo pa bo spet kakšna dvojica B+B populistično zaplavala na površje.

Krivulja bo še padala, preden se bo pričela znova dvigati… s pretresi. Ne bo šlo drugače.

Če bi še izhajal Katoliški glas, bi čez en teden brali, da pripravljam revolucijo v Italiji, kot si je to privoščil pred okrog tridesetimi leti ob največjem rovarjenju Rdečih brigad. V resnici pa gre zgolj za Heglovo in Marksovo formulo teze, antiteze in sinteze. Če pa čuti kdo potrebo po križanju ob takšnih višješolskih reminescencah, naj se potolaži z Vicom in njegovo spiralo.

Je kdo menil, da bom v tem sestavku do pikice točno odgovoril na vprašanje v naslovu? Prelahko. Za takšne napovedi bo potrebno poiskati druge kolumniste. Takšne, ki ob vsakem nasmešku tržaškega župana ali štirih drugih, ki jih – ne vem zakaj – vselej moramo opredeljevati kot razumnike, proglašajo, da se Trst spreminja, pravzaprav se je že spremenil. In dodajo: sicer pa bomo sodili po dejanjih. Patetično.{jcomments on}