Ameriška centrala za psihološko vojno in vplivanje na javno mnenje je sprožila v zadnjih dneh baražni ogenj in prikazuje nekaj dejstev, kot da so strašno brihtna, pa to niso. Poleg tega z neverjetno nonšalantnostjo premetava številke desno – levo, odšteva in sešteva vse s ciljem, da prikaže Obamovo obljubo o odhodu iz Iraka kot uresničeno.
Da se razumemo: Obama se premika v skladu z napovedmi, a notranje nasprotovanje je tolikšno, da ostaja – razen v zdravstvu – v pat poziciji.
Gremo k dejstvom, to se pravi k tiskovnim sporočilom, ki jih že tretji dan nekritično bobnajo vsi TV dnevniki in časopisi, kar so mi dosegljivi: slovenska sredstva obveščanja (vsa) v tem prednjačijo in zaradi tega izpadejo še bolj papagajsko, kot bi sicer.
Torej: Ameriška vojska je pred dnevi zapustila Irak v smeri Kuvajta. Pravzaprav ne, odšla je enota v moči ene brigade (16.000 vojakov: velika država ima ogromne brigade = za dve spoštljivi diviziji, a to je zanemarljivo); v Iraku pa ostaja 50.000 vojakov v nebojnih enotah (sic!). Kaj to pomeni? Ali imajo vojaki na sebi samo uniforme? So oboroženi zgolj s pištolami in paradni sabljami za velike proslave? Ali pa gre za povsem običajne dobro oborožene enote, ki pa niso iz specialnega roda marincev? Naj povedo število oklepnih vozil, s katerimi razpolagajo. Dandanes ima vsaka motorizirana enota v moči polka tudi oklepnike.
Pravzaprav vse v zvzei s številkami ni niti res, kajti kot dodatek slišimo, da pravzaprav je v Iraku še 6.000 (moč spoštovanja vredne divizije – odvisno od oborožitve) specialcev. Zame so specialci visoko izurjeni profesionalci, ki tudi skačejo s padali, preživijo najmanj tri dni odrezani od dobave in prav gotovo ne nosijo s sabo zgolj polavtomatskih Garandov z osmimi streli. Če delujejo specialci v moči enega voda, se pravi 30 mož, pomeni, da je v Iraku v tem trenutku 200 specialnih skupin sposobnih bojevanja v vsakem vremenu, podnevi in ponoči, a vse TV postaje poročajo, da je Ameriška vojska zapustila Irak…
Povrnimo se k tistim 50.000, ki ostajajo ‘da bodo urili’ iraško novo vojsko. Inštruktorji torej? Ali so Iračani brezupno, definitivno idioti, ali pa so ameriški inštruktorji nesposobni, kajti ne predstavljam si, da bi iraška nova vojska štela več kot 500.000 mož; to pomeni, da pride en inštruktor na deset nabornikov: takšno razmerje med učitelji in učenci je navadno prisotno sicer na manjšinskih šolah, v vojski pa…
Bolj me zadeva napeljuje na uporabo kolaboracionistične taktike: domačini pojdite mesarit, mi vam pa krijemo hrbet. Sicer pa ni mogoče, da bi se 500.000 vojakov urilo naenkrat, zato tu prav res nekaj ‘ne štima’ in nam že spet servirajo paradne laži, kot so jih pred zasedbo Iraka pred sedmimi leti. Tisti, ki smo tedaj izobešali ali nosili mirovniške mavrične zastave, pa naj bi bili naivni mirovniški bebci, ki nočejo verjeti ‘dejstvom’, da ima Sadam orožje za množično iztrebljanje Zahoda. Sadam je pač imel naftne vrelce. Da je bil trinog, je pa povsem druga pripoved…
No, ostaja še ena verodostojna možnost: večina vojakov bo varovala naftne vrelce (za to službo ni potrebno uporabljati ofenzivnih, temveč le defenzivne enote, morajo pa biti ameriške, kajti med domačo vojsko lahko vedno prodre kakšna ‘osvoboditeljska zamisel’), kaj se bo dogajalo drugod pa so ‘iraška posla’.
In seveda se dogajajo, nikoli se niso nehali dogajati – samomorilski napadi namreč. Dokaz so o popolnem neuspehu neke strategije in tudi taktike. Kar nam prikazujejo kot veliko brihtnost, je dejansko kronski dokaz nekega poraza. Že dolgo ni več v vojaških spopadih poraz to, kar so pojmovali v Napoleonovih časih in seveda prej, ko so na bojnih poljanah obležali v tisočih (spomnite se: tudi okrog Ajdovskega gradu je bilo tako: … kri prelita napolnila bi jezero…Valjhun zastonj tam išče mlado lice, njega, ki kriv moritve je velike). Ali ni poraz tudi to, da se vojaki v moči brigade najmočnejše, najsodobnejše in elektronsko najbolj opremljene vojske (številčnost brigade smo že omenili) odločijo, da se umaknejo kot tatovi ponoči in pred rokom, ker (tako pravijo depeše štaba za psihološko vojno) se hočejo izogniti uporniškim napadom. Trenutek prosim! Ali ne odhajajo, ker je Irak pomirjen? Ali ne odhajajo, ker so se stvari uravnovesile? Ali ne odhajajo, ker so strateško zmagali?
Ali ste dobro pogledali konvoje tovornjakov na poti za Kuvajt? So bili to tovornjaki ali premične celice z rešetkami iz debelih kovinskih palic? V njih pa vojaki.
Ameriški vojaki v rešetkah na nočni maršruti med umikom iz Iraka! Seveda so jih rešetke branile pred molotovkami, a prav v tem je globoka simbolika: odhajamo in se bojimo steklenic z bencinom…
Morda pa se vse to dogaja sedaj, v poletnem času, da ne bi glavni akter in režiser oddaje Porta a porta bil prisiljen, da pokliče kakšnega upokojenega italijanskega generala – stratega z nalogo, da nam na maketi kaže poti odhajanja, kot se je samovšečno dogajalo pred sedmimi leti med prodiranjem.
ZDA so z orkanskim baražnim ognjem iz pravega orožja prišle v Irak, odhajajo pa z baražnim ognjem naivno otroške propagande, ki lahko uspeva kje v osrednjih praterijah južnejših držav njihove Federacije in med tako imenovanim Ljudstvom svobode; upam, da ne med informiranimi ljudmi v Evropi.
Ne me basat!{jcomments on}
