Kdor nosi v sebi daljši zgodovinski spomin, naj mi sledi v naslednji miselni povezavi: leta 1943 je julija meseca padla fašistična vladavina, sledilo je poletje z raznimi javnimi in skritimi homatijami, nato je počil 8. september. Italija se je sesula vase, protifašisti od (predvsem) leve do sredine so šli v hribe. Po poldrugem letu so se zmagovito pojavili v mestih in po dveh letih so Italijani izbrali republiko ter izgnali kraljevo družino.
Najprej koristno pojasnilo glede referenduma o Republiki. V šolah nas učijo, kar sem pravkar zapisal v prejšnjem stavku, in isto nosimo v naših krajih napačno v zavesti, kljub temu, da pri nas ni bilo nobenega referenduma, kajti okoliščine in zgodovinske silnice so bile drugačne: tu je bila ZVU – Zavezniška vojaška uprava, sledila je razmejitev, tako imenovano Tržaško vprašanje je napenjalo živce…

Vrnimo se k prvi iztočnici: ob upoštevanju vseh dokaj drugačnih pogojev – predvsem sedaj nismo v vojni – se po julijskem prelomu med vladnim predsednikom in predsednikom Poslanske zbornice, ko se je sesulo – tako sedaj zvemo iz ust samega Finija – Ljudstvo svobode in je ostalo le Ljudstvo avtomobilske stopničke (odmevni Predelino) z vso svojo nedorečenostjo in nebogljenostjo (kaj pa naslednje miselna povezava?: Jelcin je v nekem trenutku stopil na tank, Berlusconi na kos plastike), torej se lahko vprašamo, ali prihaja kakšen »8. september«. In če prihaja, v kakšni obliki se bo obelodanil?

Bo to večmesečno polzenje v okoliščinah nedorečenosti, ali bo prišlo do vidnega preloma z begom iz potapljajoče se ladje in kamaleontskimi spreobrnitvami vrste sedanjih nadutih nastopačev. Bo celo sledil »Piazzale Loreto«? Nikomur ne želimo drastike, ne želimo pa si niti podtalnih manevrov institucionalnega in seveda finančnega značaja, zaradi česar bi se Italija resnično znašla v pogojih »tutti a casa«, ko naj vsakdo reši, kar je rešiti mogoče. Tudi ne bi rad doživel ne prav redkega pojava, da bomo čez tri leta zvedeli, da je v letošnjem septembru ali oktobru vojska bila v (rahli?) pripravljenosti.

Fini je napovedal razpoložljivost za vztrajanje do konca mandata, a njegovi pogoji so takšni, da bi ob njihovem sprejetju Berlusconi ne bil več tisto, kar je bil doslej. Ker pa se je njegova »karizma« (v očeh večine italijanski državljanov je pač bilo tako – bože pomozi!) osnovala prav na njegovi svojsvenosti, ne bo privolil.

Če se ta zabriše, se namreč vođa spremeni v običajnega politika srednjega razreda. Zadeva ne bi funkcionirala, saj že sedaj ne, ko nima absolutnega vpliva na celotno dogajanje v svojem taboru.

Torej kaj?

Gotovo je naslednje: reformistična levica in sredina sploh nista pripravljeni, kot sta bili jeseni 1943. Opredeljena levica pa je prešibka, nima CK-ja in nima mreže aktivistov, ki bi bili vtkani v množice državljanov. V zgodovini se praviloma dogaja naslednje: če je 8. september 1943 bil tragedija, bo morebitni »8. september 2010« farsa. Zato sem ga dal med narekovaje. Zadovoljen pa je tisti, ki se farsi smeje zadnji.{jcomments on}