Koliko sta vredna dva milijona evrov? Uradno nekaj več kot 4 milijarde nekdanjih lir. In ves ta denar je deželna uprava Furlanije Julijske krajine vrnila v Rim, ker ni bil uporabljen. Gre za denar za izvajanje 8.člena zaščitnega zakona št.38/01, ki določa dvojezično poslovanje javnih in koncesijskih uprav. Za vsako leto je v zakonu namenjenih skoraj 3 milijone evrov, kar pomeni, da je tretjina denarja ostala neuporabljena. Zakaj? Ker se določila o dvojezičnosti uveljavljajo prepočasi in ne povsod, ker pristojne uprave niso prijavile svojih načrtov. Sramotno.
{jcomments on}
Vprašajmo se, kako se določila o dvojezičnem poslovanju spoštujejo v praksi. Naše okoliške občine (na Tržaškem in Goriškem) so dvojezičnost uveljavile same že zdavnaj, vendar ni rečeno, da bi je ne mogle obogatiti. Tembolj to velja za pokrajine (vse tri!) in občinske uprave v Benečiji, Reziji in Kanalski dolini. Potem pridejo v poštev še t.im. “okenca”, kjer naj bi Slovenci v mestih uveljavljali svoje pravice in obšle birokratsko počasnost. V Trstu deluje (???) eno tako okence, med snovanjem zaščitnega zakona pa je bilo evidentiranih več kot 30 ustanov in uprav, ki bi morale sodelovati pri snovanju takih “okenc”, oziroma večnamenskih uradov. Skratka, pretirano poenostavljanje, tudi v levosredinskih političnih upravah, je krivo, da se denar, ki je na razpolago, ne troši.
Medtem pa manjšina javka in stoka, da nima denarja za svoje kulturne dejavnosti. In še res je, kajti država ji sklade krči, desnica na deželi pa jih je enostavno ukinila. Z drugo roko pa vrača v Rim dve milijardi. Res je, da namenskega denarja ni mogoče potrositi za kaj drugega, a je tudi res, da bi dežela lahko predlagala državi spremembo namembnosti ali kritje manjkajočih skladov. Naprimer sklada za dvojezične table in krajevne napise, ki ga je vlada kratkomalo črtala in je že nekaj let prazen.
O vsem tem je bil govor na neformalno seji paritetnega odbora, ki ni razpravljal samo o slovenskih programih RAI v digitalni eri, pač pa tudi o tem in o dekretu ministra Brunette, ki je pred poldrugim letom ukazal, kako pisati slovenske šumevce v elektronski bazi naših dokumentov (zdravstvena kartica, osebna izkaznica, vozniško dovoljenje, potni list). “Rešitev” je svoj čas nakazal nekdanji podtajnik v Prodijevi vladi Miloš Budin, češ da bi v javnem delu dokumentov pisali šumevce, v elektronski bazi pa ne, češ da je prezapleteno. Manjšinski tisk in ustanove so navdušeno ploskali. Potem pa je Brunetta vso zadevo tolmačil po svoje, dežela se je naredila neumno in v občini Škocjan levosredinska županja izdaja slovenski občanki dokument, ki šumevca nima niti v javnem delu. Pa so nas pripeljali žejne čez vodo! Izvoljeni predstavniki so sedaj, ko je problem bruhnil na dan, obljubili posege in pritiske, ki bi jih morali narediti že pred poldrugim letom, ko je bil Brunettov dekret objavljen. Toda tedaj so ga tolmačili dobrohotno, po Budinovem. Potem pa je resnica prišla na dan in pokazala zobe.
