Tržaški župan Roberto Di Piazza je sklenil, da navprek mnenju svoje desnčarske večine v občinskem svetu, podeli profesorici Margheriti Hack častno meščanstvo Trsta. Fašisti so ji namreč oporekali, da je (o, groza) komunistka in ateistka.

 

{jcomments on}

Zanjo so se postavili predstavniki levice in demokratske stranke, na kar je Di Piazza njihov predlog kratkomalo sprejel. Če bo obljubo tudi držal, je kajpak nekaj povsem drugega. Kajti tržaški župan blesti po tem, da debelo obljublja, nato pa na obljube pozabi. Tako sta namreč volk sit in koza cela. 

Vprašati bi se morali, zakaj tokrat Di Piazza podpira predlog o Margheriti Hack. Odgovor je na dlani. Župan ve, da je astrofizik zelo znana osebnost, simpatična in priljubljena. Biti zraven nje pomeni svetiti se od njene svetlobe. In Di Piazza ne razmišlja več kot tržaški ćupan, pač pa se pripravlja na nove volilne preizkušnje. Cilja namreč v parlament. 

Zato je podprl Hackovo, medtem ko se je povsem drugače obnašal do Borisa Pahorja. Ko ej ta zablestel na italijanskih televizijskih ekranih je Di Piazza razglašal levo in desno, da bo Borisu Pahorju podelil častno meščanstvo. Potem pa je spoznal, da je Pahor dosleden antifašist in se ne da kar tako speljati na led. V motivaciji je zahteval, naj se omeni tudi fašistično preganjanje Slovencev, ki ga je kot otrok doživel v Trstu. To pa ni šlo več pod nos, ne fašistom, niti županu. Na Borisa Pahorja so kar pozabili, saj bi ne nosil dodatnih simpatij in glasov. 

A jih je lekcija vendarle nekaj naučila. Ko so v občinskem svetu predlagali častno meščanstvo za Hackovo so (predvsem demokrati) poudarili, da ji priznanje gre samo za znanstvene dosežke. In nič več. Njena politična in svetovnonazorska opredelitev naj ostaneta v senci, pozabljena. 

Kljub vsemu pa tovarišici Margheriti iskreno čestitamo. Tržaške upravitelje pa naj bo vseeno sram.