Kam gre italijanska levica? Pred tremi desetletji je KPI bila celo prva stranka v državi, saj je na evropskih volitvah 1983 prejela skoraj 36% glasov. Potem je zdrknila na 28%.

  Ko se je v vzhodni Evropi sesul sistem socialističnih držav, simbolično z berlinskim zidom, je skupina voditeljev KPI – Occhetto, Veltroni, Mussi, D’Alema – predlagala razpustitev stranke in oblikovanje nove, demokratične stranke levice. Vsi se niso strinjali in druga skupina (Garavini, Cossutta, Cuffaro, Salvato) je dala pobudo za ustanovitev SKP, stranke komunistične prenove, ki je v velikih mestih prehitela celo DSL in tekmovala za vodilno vlogo na levi. Sredi devetdesetih let je iz DSL prestopil v SKP Fausto Bertinotti in postal njen tajnik. Po zrušenju Prodijeve vlade (jeseni 1998) se je SKP razklala na dvoje: SKP je ostala v opoziciji za en mandat, Stranka italijanskih komunistov pa je sodelovala v levosredinskih vladah D’Aleme in Amata. Pozneje se je vladni večini približala tudi SKP, Bertinotti je celo postal predsednik poslanske zbornice.
    Leta 2006 je vsa levica sodelovala v Prodijevi “Uniji”, čez dve leti, ko ji je Veltroni odvzel kisik in Mastella dal usodni udarec, se je levica poskusil na vrat na nos združiti v “Mavrici”. Računala je na več kot 10% glasov, a jih je prejela manj kot je bil vstopni prag 4%! Mnogi volilci so tedaj verjeli, da bodo s podporo Demokratom preprečili Berlusconiju zmago, a niso uspeli.  Veltroni pa je kljub temu dosegel svoj rezultat: komuniste in radikalno levico je vrgel iz parlamenta. Dve leti pozneje, za evropske volitve, je levica zabeležila novo ločitev. Eksperiment Mavrice je klavrno propadel, SKP je medtem sklicala svoj kongres, na katerem je Bertinottijev miljenec Nichi Vendola kandidiral za tajnika stranke. Nastopil ej s platformo, ki je pomenila dejanski preklic komunističnega navdiha strankine politike. Naskok na tajništvo mu ni uspel za peščico glasov, novi tajnik z levo večino je postal Paolo Ferrero. Kongresni poraženci so z Nichijem Vendolo zapustili SKP in oblikovali novo gibanje – Levica in svoboda, kamor so se stekli tudi nekateri bivpi člani gibanja Zelenih, odpadniki Stranke italijanskih komunistov in bivši Levi demokrati, pristaši bivšega ministra Mussija.
    Minilo je še nekaj let. Ljudje, predvsem delavci, glasno terjajo, naj levica ponovno najde pota enotnosti, sicer bo izginila z italijanske politične pozornice. Receptov za enotnost je več in ni rečeno, da jih ni mogoče uskladiti. Važno je, da se iz sedanjih razprav nekaj izcimi še pred skorajšnjimi predčasnimi parlamentarnimi volitvami.
    Stranka komunistične prenove, stranka italijanskih komunistov, gibanje socializem 2000 in skupina Delo in solidarnost so oblikovali Zvezo levice na federativni podlagi. ZL je že nastopila na evropskih in lanskih deželnih volitvah z nihajočim uspehom. Čez nekaj tednov bodo na terenu prvi kongresi Zveze levice, v drugi polovici novembra pa vsedržavni kongres v Rimu. Osvojen bo temeljni politični dokument, izvoljeno novo vodstvo političnega osebka, ki ima pred seboj več poti. Predlogi, kaj storiti, so znani.
    Oliviero Diliberto, tajnik stranke italijanskih komunistov, že nekaj let vztraja, da je pogoj za trdnejšo enotnost levih sil združitev vseh komunistov v eno stranko. Nova združena komunistična stranka bi bila hrbtenica levega bloka, kamor Diliberto vabi tudi Levico in svobodo Nichija Vendole.
    Podobno razmišlja “drugi mož” v SKP Claudio Grassi, ki meni, da bi se komunisti lahko združili takoj, že med novembrskimi kongresi Zveze levice. Potem bi Zveza levice lahko tudi podprla Nichija Vendolo na primarnih volitvah levosredinske koalicije. Seveda, če bi do komunistov ne bilo presodkov ali diskriminacije.
    Tajnik SKP Paolo Ferrero meni, da je potrebno oblikovati združeno levico, ne glede na to, ali so komunisti skupaj ali ne. Njegov model je nemška Linke.
    Tako Ferrero, kakor Diliberto in Grassi soglašajo, da mora levica sodelovati v boju za zrušenje Berlusconijeve vlade in za zmago leve sredine, vendar menijo, da radikalna levica ne sme sodelovati v morebitni levosredinski vladi, sicer bi spet prišlo do sporov o nekaterih mednarodnih ali socialnih aspektih njenega programa. Raje bi sestavili parlamentarno koalicijo, kjer bi levica z Demokrati sklenila pogodbo o omejenem številu točk, kot so boj proti negotovim delovnim razmerjem, za krepitev javne šole ali za davčno pravičnost. Ob teh točkah bi levica vlado podpirala, medtem ko bi imela proste roke, ko gre za Afganistan ali podobne izbire.
    Različno razmišlja Nichi Vendola, ki je nesporni (lahko rečemo tudi karizmatični) voditelj gibanja Levica in svoboda, ki je pred kratkim imelo svoj kongres in ustanovilo “stranko prehodnega značaja”, kar daje misliti, da računa na čedalje večje zbližanje ali celo združitev z Demokrati. Vendola je na večerji s tajnikom DS Bersanijem obljubil, da bodo morebitni poslanci LES postali člani demokratske parlamentarne skupine. Tako je mogoče tudi razumeti domet Vendolove kandidature na primarnih volitvah demokratske stranke.
    Ideološko je Vendola postavil jasne mejnike proti komunistom, ki so zanj “zombiji” (živeči mrtveci), medtem ko je zanj “komunizem lep sen, ki se je spremenil v nočno moro”. Vendola želi v vlado, tudi s katoliškimi sredinci Pierferdinanda Casinija, zato je na kongresu poudaril, kako je veren.
    Ni jasno, ali se Vendola strinja z enotnostjo levice. Bolj verjetno je, da bo skušal z močno medijsko podporo potisniti komuniste pod vstopni prag, da bi njegova skupina edina predstavljala “novo” levico v parlamentu. V tem pa se njegove želje križajo z računi samih demokratov, ki se zavedajo, da je za poraz Berlusconija in njegove desnice pomemben vsak glas, torej tudi zavezništvo z mvso levico, brez izjeme.
    Komunisti vsekakor vztrajajo pri predlogu, naj bi dosegli sporazum tudi z Vendolo, kakor so ga v nekaterih deželah (Marke, Piemont) lani ali kot ga bomo prihodnje leto na upravnih volitvah. Upamo, tudi v Trstu in Gorici.