Saj se spomnite Cvetja v jeseni, Tavčarjevega romana, ki so ga ekranizirali z Bibičem in Župančičevo v glavnih vlogah? Sporočilo tako romana kot filma je elementarno: pripeti se, da sredi jeseni v naravi kakšno drevo ali grm ponovno vzcveti; podobno se se dogaja tudi ljudem.

 

Iskaonline ni literarna revija, zato preidem takoj na družbenopolitično raven. Kdo bi si v začetku poletja, ko je bila iz družbenopolitičnega vidika pravzaprav prava zima, mislil, da bo jeseni kar nekaj dreves vzcvetelo? Pravzaprav kar nekaj pobočij.

Pred dvema mesecema sem se prav na tej spletni strani hudoval, da je levica sposobna zgolj ironiziranja in sarkastičnih konstruktov, s katerimi se samozadovoljuje, ‘folk’ se nasmiha ali smeje, desnica pa po mili volji upravlja, usmerja in kopiči oblast ter bogastvo. Vse je bilo še najbolj opazno na TV ekranih.

Sedaj pa kar nekaj znakov – spet na televiziji, ki pač daje ritem in ton javnemu dogajanju – nakazuje, da se je nasmihanje spremenilo v nekaj bolj iskrivega in prodornega. Ne gre več zgolj za besedne igre, v katere z lahkoto vskočijo na posebnih seminarjih trenirani desni politiki, ki so jih naučili, da nasprotniku ne smejo dovoliti zaključiti stavka zato, da se vse premeša v nerazumljivo enolončnico, zaradi katere gledalec pritisne na daljinec in preskoči – kam vendar? na gole in migetajoče zadnjice! zadnji mesec pa na dlakocepljenje z umorom v Avetrani…

Sedaj na AnnoZero desno usmerjenim novinarskim robotkom ‘crkavajo baterije’; na Ballarò ne prihajajo več vidni desni politiki, saj sami čutijo, da so Berlusconijeva vedenja in stališča neubranljiva, ko pa se pojavi minister za kulturo, je polomija zagotovljena; oddaja Vieni via con me je spreobrnila vse parametre: v štabih Mediaseta in tudi v vrhovih državne TV letajo naokrog kot v panju, v katerem se je pojavil sršen, kajti prepričani so bili, da ostajajo ‘resne’ oddaje itak na dnu lestvice gledanja, to pa je prava revolucija – ‘šutarije’ Velikega brata se izkazujejo za tisto, kar dejansko so, gole riti ne zanimajo bolj kot Savianovi monologi.

Nekaj so si morali izmisliti in??? so si izmislili REPLIKO. Prišel je notranji Maroni, a ni zablestel. Namesto, da bi prišel s seznamom v duhu oddaje, je imel govor, kot bi bil na mestnem trgu v letih ’50 med volitvami. Sedaj pa je tu zahteva po novi repliki v zvezi s pravico do samostojne izbire glede svojega telesa. Prelahko, tovariši in prijatelji! Sestavite sami oddajo, ki bo pritegnila pozornost 11.000.000 gledalcev in povejte svoje – radi bomo poslušali in gledali – ne pa da pridete k obloženi mizi in si nepovabljeni postrežete. Sicer pa so pravi vzroki za zavrnitev takšne igrice mnogo tehtnejši in jih je Fazio lepo obrazložil.

In še! Med polnočnimi poročili je vojaški minister (sic!) La Russa s pretvezo demonstrativno zapustil prizorišče in pogovor, saj se je zavedal, da nima prepričljivih argumentov glede neapeljskih odpadkov. Kaj takega bi se še pred tremi meseci ne pripetilo niti ‘pod razno’.

Torej: cvetje v jeseni. A ni dovolj! Znano je, da se v družbi premaknejo najprej misleci, pisci, nato politiki. V tem tiči zajec: ali bo levosredinska in seveda opredeljeno leva izkoristila to nepričakovano cvetje?

V romanu in filmu se zadeva konča tragično: vzrok za cvetenje glavnega junaka umre od prevelikega presenečenja, veselja, sreče. Navadno pravimo, da so romani romantični in je realno življenje bolj prozaično. V našem primeru je roman romantično tragičen. Morda pa se le pripeti, da bo stvarnost bolj romantična in nas pelje v preroditev.