Joj, kakšna zmeda v levi sredini, oziroma v opoziciji, potem ko je Berlusconiju z nakupovanjem in podkupovanjem uspelo ohraniti čeprav skrpucano in šibko večino v parlamentu.

{jcomments on}

   Pojdimo kar po vrsti. Di Pietrova IdV in Bersanijevi “democrats” si ližejo rane, saj so deloma tudi sami krivi, če je Berlusconiju uspelo zbrati dovolj glasov v parlamentu. Večji del “prestopavcev” prihaja namreč prav iz teh vrst, nekateri kot Calearo se celo potegujejo za ministrstvo.
   Tudi Fini bi se moral vprašati o lastnih odgovornostih. Saj ni znal računati. Če bi odstopil z mesta predsednika zbornice, da bi prevzel svoje mesto voditelja nove stranke futuristov v klopeh parlamenta, bi na njegovo mesto izvolili drugega, Berlusconiju zvestega. Govori se o poslancu Lupiju. V tem primeru bi Lupi ne glasoval, kajti predsednik parlamenta ne glasuje, medtem ko bi Fini spet pridobil volilno pravico. Izid bi najbrž bil izenačen! Tako se Fini sooča z dejstvom, da ga nekateri med somišljeniki že zapuščajo in se vračajo v Berlusconijev objem.
   Pa vse to nas zanima le relativno. Problem je: kaj sedaj? Kako na srednji rok?
    Največja opozicijska stranka, Demokrati, je v popolni zmedi. Niti ne ve, kakšna zavezništva naj išče. Bersani, ki je še poleti prisegal na enotnost vseh naprednih levosredinskih sil in govoril o Novi Oljki, se je nenadoma premislil in sedaj ponuja zavezništvo “tretjemu polu” Finija, Casinija in Rutellija. Ni povsem jasno, ali bi v ta namen bil pripravljen žrtvovati zavezništva na levici, od IdV do Sel in Federacije levice. Gotovo pa je, da Bersanijevo omahovanje vzbuja globoka nesoglasja in spore v sami DS.
    Z druge strani pa Di Pietro poziva Bersanija, naj sprejme zavezništvo z njim in Vendolo, brez komunistov oziroma federacije levice. Bivši milanski sodnik dviga tone svojih izjav, ker želi, da bi javnost pozabila, kako so prav njegovi spreobrnjenci rešili Berlusconijevo vlado.
   Taka razmišljanja so, glede na trenutne razmere, samomorilska v enaki meri kot pred dvema letoma Veltronijevo soliranje, češ “bomo že sami zmagali in sami vladali”. Pa je imel, zmago in Berlusconija v Palači Chigi.
   Priznati je treba, da bi se Bersani na ta način rad znebil primarnih volitev, na katerih DS redno vleče kratki konec. Sam Vendola pa daje razumeti, da bi najraje sam predstavljal levico, brez komunistov, češ da bi tako bil bolj “sprejemljiv”, tudi na primarnih volitvah za premierskega kandidata.
   Politična logika tu ni doma. Preprosto spoznanje je, da je desnica v Italiji še zelo močna in če jo hočemo premagati ter Berlusconiju preprečiti plezanje na Kvirinal, moramo združiti vse napredne in demokratične sile v parlamentarno in volilno koalicijo, ki naj si zastavi kot temeljni cilj ohranitev sedanjega ustavnega reda.
  Tretji pol? Naj tekmuje sam, morda bo desnici ukradel dovolj glasov, da jo bo leva sredina prehitela. Potem bi dogovor s tretjim polom bil možen, če bi to terjalo razmerje sil.
  Saj se vsi spominjamo Apulije, kjer Vendola ni zmagal zato, ker je prejel večino glasov, pač pa, ker je v tekmo stopila še tretja kandidatka, nekdanja fašistka Adriana Poli Bortone in desnici zmaknila dobrih 10%glasov. Samo tako je Vendola lahko prehitel svojega desničarskega tekmeca.
   Vendola sedaj starta na primarne volitve in računa na “big bang” demokratske stranke, ki bi se (ob njegovi morebitni zmagi) razklala na dvoje. Tako bi bila nagrajena nečimrnost apulijskega guvernerja, razkol demokratov pa bi levi sredini najbrž nakopal drugi zaporedni poraz.