Mladi diplomiranci prejemajo 1.036 evrov mesečne plače.

Toda: 60 odstotkov mladih delavcev bo prejemalo pokojnino, ki bo manjša od 60 odstotkov plače.

Toda: 28,5 odstotkov mladih je brezposelnih in 40 odstotkov prekerno zaposlenih.

Toda: dve tretjini mladih dobi le začasno delo.

Toda: izgubljena delovna mesta so v zadnjih dveh letih v 80 odstotkih prizadela mlade. In še: v Italiji, kjer 10 odstotkov družin razpolaga s 45 odstotki bogastva, je več kot 150 milijard neplačanih davkov.

             

          Statistike same na sebi ne rojevajo uporov, jih pa razlagajo. Zgornji podatki se tičejo »generacije 1000 evrov« (ampak njena mesečna plača je tudi dosti nižja), ki že nekaj mesecev stavka in demonstrira. Ko je oblast začela načrtno rušiti šolski sistem, so študentje razumeli, da tam gor rešujejo banke in kapital na račun šolstva, plač in pokojnin. Začelo se je z omikanimi povorkami, manifestacijami in zasedbami šol in fakultet, a jih niso slišali, še manj poslušali. Aroganca šolsko-računovodske ministrice Gelmontijeve, ki da jim je pripravljena razložiti šolsko reformo… po njeni odobritvi v Parlamentu, je samo potrdila, da se je med politiko in družbo pretrgala vsakršna komunikacija.

          Kot so morali industrijski delavci čepeti na strehah in zmrzovati na žerjavih, zato da so jih mediji zaznali in gospodarji poslušali, so se tudi študentje, srednješolci in univerzitetni raziskovalci, a tudi profesorji in izkušeni kovinarji FIOM, tokrat drugače organizirali. Tako se je 14. decembra v Rimu zbralo 100.000 mladih in se je zgodila največja študentska manifestacija v zadnjiem dvajsetletju, množično pa so študentje istočasno manifestirali tudi po drugih večjih mestih.

          Glede prejšnjih študentskih prebujanj sem se največkrat uštel, ker sem pričakoval, da bodo recimo politično zrelejša in torej trajnejša, generacijski upor, ki se nam sedaj dogaja pa se mi zdi bistveno različen in obetavnejši od dosedanjih. Čeprav so ga podprle alternativne in levičarske skupnosti in organizacije, je npr. nastajal brez političnih botrov; na zadnji veliki manifestaciji so bili skoraj popolnoma odsotni tradicionalni politični simboli in zastave, nič Cheja, srpov in kladiv; uradni  transparent je nosil zelo odgovorno besedilo »uniti contro la crisi«. Če izvzamemo velike gumijaste ščite, ki pa so posnemali knjižne platnice iz svetovne literature, je bila komaj prisotna tudi običajna študentovska razposajenost, ki je označevala prejšnje pljuskajoče Onde in renčave Pantere. Mladostniški sarkazem in ironijo je tokrat zamenjala neobičajna zaskrbljenost in strah pred nepredvidljivo bodočnostjo. Nasilje, ki je spremljalo torkovo manifestacijo, zlasti pa študentovske reakcije nanj, je treba razumeti v tej sosledici. Razumeti in poslušati. 

       Poslušajmo srednješolca: »pred 14. decembrom je bilo že veliko manifestacij, vse so potekale brez incidentov, a jih nihče ni opazil. Zgleda, da je treba vse razbiti, zato da te poslušajo«.

                 Res, da je tudi tokrat kot vedno razbijala in sežigala manjšina, toda večina se tokrat ni upirala nasilju. Ne samo, da so mladi fantje in dekleta ploskali gorečemu oklepnemu vozilu in jaguarju, tega svojega zadovoljstva niso prikrivali niti v tejevizijskih intervjujih. Poslušajmo, kako je nasilje, ki naj bi ga po mnenju površnih medijev miroljubna večina odklanjala, doživljala martabcn: »Dragi Roberto, kot običajno so tvoje besede zelo lepe, toda tokrat so žal jalove. Imam 26 let, dve univerzitetni diplomi in veliko dobre volje. Jezna sem, naveličana, obupana. Nobenega razloga ni, da bi verjela, da bi se kaj lahko doseglo “na lep način“, vsaj v tej situaciji ne. Pred enim letom bi se nad tem, kar se je zgodilo v Rimu, zgražala, danes pa se ne, danes sem zadovoljna. Nasilje je namreč resnično ostudno, a kdor je obupal, nima druge izbire. Nalašč uporabljam to besedo: obupan je, kdor je brez upanja. In jaz sem taka. Nimam bodočnosti: imam 26 let in že nimam več nobene bodočnosti. Nikdar si ne bom kupila hiše, ker ne bom nikdar dobila takega dela, ki bi mi dovoljevalo najeti posojilo, starši mi gmotno ne morejo pomagati in niti ne vem, če si bom kdaj lahko kupila nov avtomobil. Če bom imela otroke, jim ne bom mogla plačevati univerzitetnega študija in ko bom stara, ne bom prejemala pokojnine. Ničesar nimam izgubiti in v mojem položaju se nahajajo mnogi drugi, preveč jih je«. Mislim, da so v tem ganljivem pismu zaobjeti bodisi glavni vzroki sedanjih ne le študentskih nemirov kot tudi vsi njihovi možni učinki. Z njim je martabcn odgovorila avtorju slovite Gomorre Robertu Savianu, ki je v dnevniku la Repubblica karal razbijaške študente in jih očetovsko nagovarjal k omikanemu in nenasilnemu protestu. Bolj kleno mu je pojav nasilja pojasnil slambamm. Poslušajmo ga: »Nič ne pomaga, da se še neprej skrivate za prstom in krivite black bloc! Black bloc sploh ne obstaja!!! Saviano, poglej nas v oči, to smo mi, mormalni fantje, brez bodočnosti, polni jeze! Ubogi levičarski politiki, ne razumete niti, kaj se dogaja!«

          Poslušajmo še, kako je Savianu odgovorila politično bolj ozaveščena luminal81: »Dragi Roby, prepričana sem, da smo pri končnem obračunu bogatih proti revnim, pri katerem prvi uporabljajo vsakršno sredstvo, da bi strli reveže samo zato, da bi neumno še povečali njihove privilegije«.

            Jutri bo manifestacija proti reformi univerze, minister Gasparri & comp. pa še naprej ustrahujejo s preventivnimi aretacijami in s še bolj zapletenimi represivnimi ukrepi ter vabijo mamice, naj ne dovolijo otrokom na ulico. Kot če bi bilo to, kar se jim dogaja pod balkonom, vprašanje javnega reda in terorizma. Njega in njemu podobne so študentje preventivno poslali k vragu že v torek, ko so za transporentom »que se vayan todos!« skandirali »tutti insieme facciamo paura«. Rimski licejci napovedujejo, da bodo jutri uporabljali orožje ironije in da bodo jezo in frustracijo spremenili v kreativno energijo. Univerzitetniki silijo CGIL, naj organizira vsedržavno splošno stavko. Pa še božično presenečenje pripravljajo naši dobri fantje.     

 

PS. Uganka:

 »Kot se je že zgodilo na začetku industrijske družbe, se bodo nove generacije opremile s kulturo, ki jim bo omogočila naskok na družbeno piramido in tako reagirale na krivice, na katere so se prejšnje generacije privadile. In tako bo bolje za vse.«

Kdo je to napisal: Gad Lerner, Groucho Marx ali Francis Bacon?