Tržaški pisatelj Boris Pahor je gotovo bleščeča zvezda na kulturnem in političnem obzorju zadnjih par let. V visoki starosti doživlja triumf, ki si ga je najbrž zaslužil skozi vse svoje tvorno življenje. Pretrpel je krivice, ki so mu jih prizadeli oblastniki v Italiji in Jugoslaviji, in ohranil trdno moralno držo.

Zadnje čase so ga politično posvojili v Italiji stranka Slovenske skupnosti, kateri nekako pripada, v Sloveniji pa Janševa desnica, ki ga rada vlači po proslavah in manifestacijah. V kampanji za potrditev arbitražnega sporazuma med Slvoenijo in Hrvatsko se je prvič spustil v blato vsakodnevne politike in zabrenkal na nacionalistične strune. Prav on, ki trdi in piše, da je bil (in res je bil) žrtev nacionalizma. 

Vendar pravijo, da začneš šepati, če hodiš s kruljavcem. Tako je Boris Pahor v razgovoru z uredniki Primorskih novic obžaloval dejstvo, da so v Piranu izvolili črnopoltega župana, češ da bi tam kvečjemu spadal Italijan… Meja rasizma je bila prekoračena. Recimo, da ugledni pisatelj ni naredil dobre usluge ne sebi, niti Slovencem, ki jih rad predstavlja. Prišel bo čas, ko mu bo med njegovo pridigo proti fašizmu kdo oporekal rasitem. In bo moral molčati. Škoda.

{jcomments on}