Tako so glasovali delavci fiatovega obrata Mirafiori v Turinu, katerim je upravnik avtomobilske industrije Marchionne postsavil nož na grlo in izsilil referendum o svojem predlogu, da bi v zameno za obljubljeno investicijo ene milijarde evrov v obratu organizirali (ob slabših delovnih pogojih in z ukinitvijo sindikalne demokracije) proizvodnjo ameriških SUV.

{jcomments on}

Uslužbenci bi se morali odpovedati veljavni delovni pogodbi in jo zamenjati z drugo, vsiljeno. Obenem bi se odpovedali eni izmed predvidenih pavz za počitek, plačanim prvim dnevom za bolezen, pravici do lastnih sindikalnih zastopnikov…
Marchionne je delavcem zagrozil, da bo v primeru negativnega odgovora obrate zaprl in proizvodnjo preselil v ZDA. Pri tem ga je takoj podprl tudi Berlusconi. Medtem so sporazum na slepo podpisali sindikalni kolaboracionisti CISL, UIL, UGL itd., ki so si pri gospodarjih zagotovili ekskluzivno zastopstvo in grožnjo, da bo FIOM CGIL, ki vsiljenega dogovora ni podpisala, vržena iz Fiatovih obratov. Lakajsko so dogovor in Marchionneja podprli tudi voditelji “democrats”: Fassino, Ichino, Chiamparino, Renzi…
Komentatorji so napovedovali, da bodo uslužbenci Fiata Marchionneju pritrdili v veliki večini, nekako med 60 in 80%. V resnici je “da” zmagal z 54%, “ne” pa 46%. Odločilni so bili glasovi uradnikov, ki se jih sporazum dejansko ni tikal. Fiatovi delavci so pokazali visoko stopnjo borbenosti in dostojanstva, niso se uklonili izsiljevanju gospodarjevega valpta in medijskemu prepričevanju meščanskih politikov. FIOM je dobila moralno zmago, saj je jasno, da je ne bodo kar tako vrgli iz obratov in da bo začela sedaj bitko, da se vsiljeni sporazum spremeni ali prekliče. Prvi odgovor je sploèna stavka industrijskih obratov v Italiji 28.januarja.
Izpadla je tudi kot moralna zmagovalka, ker je delavcem pošteno razgrnila vsebino dogovora, ki ga sindikalni kolaboracionisti niso upali natisniti. Ni naključje, da je v Mirafiori samo FIOM sklicala dobro obiskano skupščino delavcev in z njimi razpravljala, medtem ko so kolaboracionistični sindikati poverili to nalogo kar delovodjem v obratih.
Moralno je zmagala tudi politična levica, ki se je od prvega trenutka postavila na stran delavcev in jih v njihovem osamljenem boju konkretno podprla. Komunisti so bili od vsega začetka ob vhodu v Mirafiori in delavce bodrili, naj se ne vdajo. Jasno je, da jih bodo podpirali še naprej, kajti Marchionne ni hotel samo spremeniti delovnega razmerja v podjetju, ciljal je še više: hotel je ukiniti nekatere pravice in svoboščine, ki jih ščiti ustava. Dejansko je dal znak za juriš na republiško ustavo, ki je desnici (in Berlusconiju) tako na poti.
“Democrats” so zopet zgrešili svojo politiko, saj so bili prepričani, da z Marchionnejem skačejo na voz zmagovalca. Zato niso razumeli, da je odnos do dela razmejitvena črta tudi pri gradnji bodočih političnih zavezništev. Odnosi med PD in levico so sedaj otežkočeni, potrebno bo razčiščenje. (sts)