Te dni buri v zamejstvu duhove napad, ki ga je sprožil Janšev poslanec Miro Petek na slovensko konzulko v Trstu, Vlasto Pelikan, kateri očita, da ni sprejela na neko srečanje z manjšinskim predstavništvom tudi samopovabljenega deželnega tajnika SSk Damijana Terpina. Petek zahteva od slovenske vlade, naj konzulko kaznuje in zamenja.

{jcomments on}

V resnici pa je na dogovorjeno srečanje h konzulki prišlo zastopstvo, ki se zadnje čase udeležuje podobnih dogodkov in je sestavljeno iz predsednikov obeh krovnih organizacij ter izvoljenih predstavnikov v senat in deželno zbornico Furlanije Julijske krajine. To pa so Pavšič (SKGZ), Štoka (SSO), Tamara Blažina (DS), Igor Gabrovec (SSk) in Igor Kocijančič (Levica).
Gre za “formulo”, ki inteligentno združuje civilno družbo in izvoljene predstavnike tako, da je prikazan manjšinski pluralizem, obenem pa je število udeležencev tako, da je pogovor možen. V preteklosti se je namreč dogajalo, da je na pogovore prihajal celo ducat ljudi in so bili povsem neproduktivni, saj je vsak hotel povedati svoje, časa za replike in zaključke pa je zmanjkalo…
Če izračunamo razmerja v tem predstavništvu je vsem jasno, da ima SSk v njem kar 40% oz. dva predstavnika – Gabrovca in Štoko, ki ni nikoli zanikal tesne zveze med SSo in SSk. A jim še ni dovolj, saj hočejo tri predstavnike in torej 50% zastopanosti!
Nikjer ni rečeno, da je ta formula dokončna. Lahko se spremeni in poleg predstavnikov civilne družbe povabi tudi stranke, za katere glasujejo Slovenci. Vendar to ni po godu SSk, ki želi biti edina in posebna. Medtem pa agresivno napada vse, tudi prijatelje, še posebej pa se znaša nad “komunisti”. Pri tem spominja na Berlusconija…
Poglejmo malo nazaj. V Bibliji pripovedujejo o “izbranem ljudstvu”, ki je imelo še poseben odnos z Bogom, ta pa mu je pomagal pri begu iz Egipta in osvajanju “obljubljene dežele” Kanaan.
V naši zamejski politiki pa imamo “izbrano stranko”, ki jo od nekdaj veže tesen odnos z vladajočimi demokristjani (sedaj desno krilo demokratov), ti pa ji pomagajo, da od časa do časa pridobi kakšno manj pomembno plačano mesto v krajevnih ali drugih administracijah.
Izbrani stranki je ime “Slovenska skupnost”. Zase trdi, da je edina slovenska in to celo v škodo naši manjšini, saj je oblastem servirala škodljivo teorijo, da so slovenski samo njeni glasovi. V Trstu so tako omejili prisotnost tolmačev v rajonskih svetih prav na osnovi glasov SSk… Podreditev demokrščanskim oblastem je bila vsekakor tolikšna, da je sprejela pogoj in v Slovenski Benečiji ni imela svoje organizacije. Niti skrite celice ne. Šele po padcu prve republike je SSk sramežljivo začela nastopati v Benečiji in si tako pridobila oznako deželne stranke.
Njeni predstavniki so sedeli v deželnem zboru Furlanije Julijske krajine od vsega začetka, dokler ni bil spremenjen volilni zakon. Proti temu zakonu se SSk začuda ni borila! Celo desetletje je ostala doma, dokler ni bil volilni zakon spet spremenjen in, tudi z glasom slovenske komunistične poslanke, omogočil SSk vrnitev v deželni svet, a pod okriljem “demokratov”.
Gotovo je, da je SSk zanimiv pojav manjšinske stranke v manjšini, ki pa vsekakor igra pomembno vlogo oznanjevalca manjšinskih zahtev. Še v prejšnji Jugoslaviji je dobila priznanje, da je “potresomer manjšine”. Izrekel ga je predsednik SZDL Mitja Ribičič.
Od nekdaj bi rada bila tudi edina stranka, za katero volijo Slovenci v Italiji, kar pa ji ne uspe, saj zbere le kakih 7 tisoč glasov, nas pa je v Italiji najmanj desetkrat več!
Zato pa vztrajno zahteva nekakšno “prvorojenstvo” in priznanje njene posebnosti, tudi v zastopanju manjšine. In ker ji to ni uspelo doma, vsiljuje to načelo vsaj v Sloveniji. Tako se dogaja, da obstajajo v Ljubljani organi, kjer je SSk zastopana, druge stranke pa ne.
To je problem, ne pa konzulka Vlasta Pelikan!