Piše STOJAN SPETIČ

Leta 1976 je rimski parlament ratificiral italijansko-jugoslovanski sporazum o meji in bodočih meddržavnih odnosih, podpisal leto prej v Osimu nad Ancono. Pričakovanega manjšinskega člena v njem ni bilo, pač pa splošna obveza, da bo Italija nudila Slovencem dobro zaščito, vsekakor ne pod ravnijo Posebnega Statuta priloženega Londonskemu memorandumu.

Poseben člen pa je obvezoval Italijo, da bo ohranila pri veljavi že uresničena določila Posebnega statuta. Vlada naj bi v poldrugem letu izdala odlok z glavnimi pravicami Slovencev.
Bila so leta terorizma in velike moči KPI, ki je bila več ali manj enakovredna vladajoči krščanski demokraciji. Sodelovanje strank “ustavnega loka” je bilo neizbežno, snovale so se koalicije “narodne enotnosti”, najprej z vzdržanjem, nato pa s sodelovanjem KPI v vladni večini, ki sta ga ugrabitev in umor Alda Mora kmalu potisnila v zgodovinsko pozabo.
Ko je zbornica ratificirala osimski sporazum, so načelniki skupin KD, KPI, PSI, PRI in drugih laičnih strank predložili resolucijo, ki je prvič vsebovala obvezujoče temeljne smernice bodočega zakona o globalni zaščiti. Resolucijo je zbornica odobrila z veliko večino.
Vlada je v predvidenem roku predstavila osnutek odloka, ki naj bi uresničil osimske obveze, a je bil pravo razočaranje. Predvsem ni sploh upošteval obstoja Slovencev v videmski pokrajini, v bistvu je predvideval le ekipo tolmačev, ki bi jih s prefekture pošiljali po potrebi v druge javne uprave. Enotna delegacija, ki so jo sestavljali predstavniki krovnih organizacij in strank, za katere so volili Slovenci, je soglasno zavrnila ponujeni odlok z utemeljenimi razlogi.
V zameno je Andreottijeva vlada oblikovala komisijo pri predsedstvu vlade, ki je bila zadolžena, da “prouči vprašanja slovenske manjšine”. Komisija je štela 20 članov, med katerimi je bilo le 5 Slovencev: dr. Karel Šiškovič (SKGZ), prof. Aljoša Volčič (PSI), prof. Albert Sirk (SSk), Stojan Spetič (KPI) in prof. Boris Iskra (KPI). Italijanski člani so bili izraz predsedstva vlade, notranjega in zunanjega ministrstva, dežele FJK in drugi. Predsedoval ji je kasacijski sodnik dr. Cassandro, po katerem je komisija dobila ime (Cassandrova komisija).
Kljub intenzivnemu delu se je v komisiji zataknilo ob ključnem problemu ugotavljanja ozemlja, kjer živijo Slovenci. Vlada namreč ni hotela niti slišati za Benečijo.
Na pritisk manjšinskih članov in v zavesti, da ima kot podpisnica osimskih sporazumov tudi mednarodne obveznosti, je vlada končno sprejela zamisel o “vprašalniku”, s katerim naj bi v obmejnih občinah preverili prisotnost manjšine in njene zahteve. Uradi predsedstva vlade, ki so kajpak dobro vedeli, kje živimo, so izdelali seznam 36 občin, ki v glavnem soupadajo z 32 občinami, ki jih vsebuje Napolitanov dekret o ozemlju izvajanja zakona št.38/01. Ne glede na to, kakšni so bili odgovori (predvsem beneških županov, ki so bili vsi KD), je seznam bil najpomembnejše priznanje obstoja beneških Slovencev.
Prvi zastoj v delih je premaknil z mrtve točke predsednik vlade Cossiga, ki je na zahtevo manjšine oblikoval v okviru Cassandrove komisije nek “paritetni odbor”, v katerem so bili vsi Slovenci in pomembnejši predstavniki vlade.
V tem odboru je bila razprava konkretnejša. Čeprav dogovora na koncu ni bilo, je nekaj točk ostalo tudi za bodoče čase, začenši s pravico beneških Slovencev do svojih šol. Predstavnik predsedstva vlade dr. Metalli je izdelal tudi predlog o tem, kako bi identificirali narodnostno mešano ozemlje, kjer potrebuje manjšina zaščite. V bistvu gre za mehanizem, ki ga vsebujeta okvirni zakon za 12 manjšin na italijanskem ozemlju in zakon za Slovence št.38/01, le da je bil predlog zelo zapleten in je vseboval tudi pravico do nasprotovanja, ki je v sedanjih zakonih ni.
Večletnemu delu Cassandrove komisije niso sledili praktični rezultati. V določenem trenutku pa je minister Antonio Maccanico izoblikoval zakonski osnutek, ki je bil po vsebini slabši od tega, kar so predvidevali zaključki komisije.
Maccanicov osnutek je namreč ločeval Benečijo od ostalih pokrajin, kjer živijo Slovenci, prav tako tudi mesta in okolice. Pravice, ki jih je nudil, so bile pod ravnijo, o kateri piše osimski sporazum.
Manjšina je pozitivno ocenila samo dejstvo, da je vlada končno predstavila svoj predlog, menila pa je, da ga je treba temeljito predelati in izboljšati, da bi bil kolikor toliko sprejemljiv. Tudi iz te moke ni bilo kruha… (se nadaljuje)