Piše STOJAN SPETIČ

Boj za priznanje pravic slovenske manjšine v Italiji se je pričel takoj, ko so ji z londonskim sporazumom oktobra 1954 priključili še tržaško ozemlje. Pred tem so nekaj pravic uživali goriški Slovenci, predvsem v okoliških občinah, medtem ko je v Benečiji divjal pravi teror, ki so ga izvajale poldržavne tajne organizacije trikoloristov, organizacije O(soppo) in pozneje še Gladio.

{jcomments on}

Tam so otroci, ki so v italijanski šoli izustili eno samo slovensko besedo, plačevali težke globe, njihv učni uspeh pa je bil zapečaten. Kdor je bil zaveden Slovenec ni mogel računati na državne in občinske usluge, službo ali druge podpore, najpogosteje je moral s trebuhom za kruhom v tujino.
Manjšinske organizacije, katerim je stala ob strani le opozicijska levica (predvsem KPI), so tedaj zahtevale dosledno izvajanje določil Posebnega statuta, priloženega londonskemu memorandumu, ki je določal široko paleto pravic, vključno z vidno dvojezičnostjo povsod, kjer je bilo najmanj 25% slovenskega prebivalstva. Zavezniki so z dekretom določili izdajanje dvojezičnih izkaznic v okoliških občinah tržaške pokrajine.
Kmalu je manjšina razumela, da italijanske demokrščanske oblasti nimajo najmanjšega namena izvajati tega, kar je Italija podpisala, a pozabila ratificirati v parlamentu… KPI je tedaj, ob sprejemanju ustavnega zakona, ki je ustanavljal deželo Furlanijo Julijsko krajino s posebnim statutom, predlagala, naj bi statut vseboval posebno poglavje o slovenski manjšini in določal njene pravice. Dežela naj bi seveda dobila tudi ustrezne pristojnosti. Vendar so stranke na oblasti temu nasprotovale in statut dežele FJK je vseboval le ohlapni 3.člen, ki manjšin sploh ne omenja, pač pa obljublja enako ravnanje brez diskriminacij glede na jezikovno pripadnost. Šele veliko let pozneje se je v enem izmed deželnih zakonov pojavila beseda “slovenski”.

Medtem so komunistični poslanci naredili, kar je bilo mogoče, da bi Slovencem priznali vsaj nekaj pravic. Tako je bil leta 1961 odobren zakon, ki je “legaliziral” obstoječe slovenske šole v Trstu in Gorici. Na pobudo posl. Bernetič je bil 1963 odobren zakon, ki je odpravil prepoved dajanja otrokom slovenskih imen. Poslanca Škerk in Belci sta dala pobudo za odobritev zakon o upravljanju slovenske šole, leta 1976 pa je Škerku uspelo vključiti obvezo o slovenskih televizijskih oddajah v zakon o reformi RAI. Določilo je bilo uresničeno z dvajsetletno zamudo!

V šestdesetih letih je SKGZ pripravila osnutek “paketa” ukrepov, podobnega južnotirolskemu paketu, ki se je ravno tedaj začel izvajati, vendar je kmalu postalo jasno, da italijanska vlada za tak paket ne kaže najmanjšega interesa. KPI in PSI sta zato sklenili, da poskusita pot parlamentarne zakonske pobude. Prva sta leta 1968 predložila svoj zakonski predlog slovenski poslanec Albin Škerk in senator Paolo Sema, kmalu zatem pa še furlanski socialist Fortuna. Osnutka sta si bila v marsičem podobna. Ko je KPI predstavila javnosti svoj osnutek, je SKGZ pobudo obsodila, češ da pomeni zanikanje njihovega paketa. Pozneje, ko so razumeli, da je pot paketa neprehodna vsaj v tistem političnem trenutku, so v SKGZ začeli aktivno podpirati zahtevo po “globalni zaščiti”, kakor smo jo vsi tedaj imenovali.

Stranka SSk,ki je imela svojega predstavnika v deželnem zboru FJK, je predložila svoj osnutek kot peticijo, ki naj bi se v parlamentu pridružila ostalima dvema, vendar ni nikoli priromal do Rima. Tudi v deželnem svetu je bila KD glavni nasprotnik naših pravic.

Seveda sta zakonska osnutka KPI in PSI bila poslana v pristojne parlamentarne komisije in tam romala v zaprašene predale. KD sploh ni marala, da bi se o tem govorilo. Hkrati pa je odrekala deželi FJK pristojnosti na tem področju, češ da je manjšinska zakonodaja “stvar države”, kar naj bi izhajalo iz tolmačenja ustave. Resnici na ljubo je to bila le pobožna laž, oziroma alibi, saj 6.člen ustave pravi, da “Republika ščiti manjšine s posebnimi zakoni”, drugi člen italijanske ustave pa pojasnjuje, da je “Republika sestavljena iz države, dežel, pokrajin in občin”. Skratka, 6. člen ustave je nalagal dolžnost varstva manjšin prav vsem organom oblasti, od Rima do Trsta. (se nadaljuje)