Piše STOJAN SPETIČ
Druga republika se v devetdesetih letih prične z razkrojem najbolj korumpiranih strank, od PSI do KD. Za KPI so že poskrbeli njeni mlajši voditelji, saj so jo leta 1991 razpustili in nadomestili z Demokratično stranko levice, ki se je kmalu preimenovala v Leve demokrate, sedaj pa – po združitvi z ostanki demokristjanov – v “demokrate”.

{jcomments on}

Na pogorišču republike in njenih strank se je pojavil bogataš Silvio Berlusconi, ki je leta 1994 zmagal s koalicijskim trikom: na jugu se je povezal z misovci, na severu z Ligo. Vendar je njegova vlada trajala le nekaj mesecev. Niso je zrušili sodniki, pač pa zarota v palači, ki sta jo vodila demokristjan Buttiglione in ligaš Bossi. Sledila je Dinijeva “tehnična” vlada.
Dve leti pozneje, pomladi 1996, je vladno krmilo prevzel Romano Prodi z levosredinsko koalicijo Oljke, ki je imela zunanjo podporo SKP. Vendar je bilo Prodiju usojeno, da vlada samo dve leti, ko mu je Bertinotti odrekel parlamentarno podporo. Prodiju je v Palači Chigi nasledil Massimo D’Alema, ki je oblikoval levosredinsko vlado in jo razširil na desni do Cossigovih pristašev, na levi pa do Cossuttovih komunistov, katerim je predsednik vlade dodelil pravosodno ministrstvo in ministrstvo (brez listnice) za deželna vprašanja, ki je bilo pristojno tudi za vprašanja narodnih manjšin. Ministrica je bila Katja Bellillo.
Že ob predstavitvi programa svoje vlade je D’Alema nekoliko presenetil, saj je spregovoril o varstvu manjšin na nov, bolj obvezujoč način. Med drugim je poudaril, da je treba manjšinske pravice zaščititi tudi kazensko.
Ministrica Bellillo se je takoj lotila dela. Predsednik vlade D’Alema pa je pisca teh vrstic imenoval za svetovalca vlade za manjšinska vprašanja ter koordinatorja delovne skupine, ki je bila zadolžena, da sodeluje pri pripravi zakonskih norm o varstvu manjšin.
V okviru vladne večine je bil sklenjen dogovor, da se najprej odobri okvirni zakon za vseh 13 oziroma 14 manjšin na polotoku. Za poročevalca je bil izbran krščanski socialist, valdovski pastor Domenico Maselli.
Osnova besedilu zakona 482, ki je bil odobren 15. decembra 1999, je bil osnutek, ki so ga pred nekaj desetletji pripravili socialist Loris Fortuna in komunist Mario Lizzero, posodobila pa poslanka KPI Silvana Fachin Schiavi.
Desnica (Forza Italia in neofašisti) je v obeh vejah parlamenta izvajala ostro obstrukcijo. Poslanca Menia in Niccolini sta iskreno priznala, da sta tako skušala preprečiti bodočo odobritev zakona za Slovence. Leva sredina ni imela trdne večine  parlamentu, zato so se Levi demokrati in Ljudska stranka (bivši demokristjani) šli pogajat s Severno ligo in sredinci, a ne samo z njimi. Severna liga je dosegla, da so iz seznama zaščitenih manjšin črtali Rome, da bi sramoto nekako zakrili so potem izločili še Jude, češ da sta to skupnosti, vredni posebnega varstva. Seveda so nanj vsi pozabili. Z Menio pa je bil dosežen sramoten kompromis, po katerem se zakon št.482 pričenja s stavkom “Italijanščina je uradni jezik v državi”. Niti ustava tega ne vsebuje, zakon o zaščiti manjšin pa se s tem celo začenja… Za določitev ozemlja, kjer so manjšine zaščitene, je bil sprejet mehanizem, po katerem mora za vključitev neke občine v zaščiteni seznam podpisati 15% prebivalcev ali se mora o tem izreči tretjina občinskih svetovalcev. V tem primeru so ozemlje določile pokrajine. Večji del občin Slovenske Benečije je vključitev v seznam dosegla že po odobritvi okvirnega zakona in še pred določitvijo zakona o pravicah Slovencev.
Ko je bil okvirni zakon odobren, je bil na vrsti zakon za Slovence. Časa je bilo nekaj več kot leto dni, saj je bil konec zakonodajne dobe pomladi 2001.
Začela se je hkratna tekma s časom in za vsebino zakona, glede katere je bilo težko najti soglasje v sami vladni večini. Nesoglasja so bila načelnega značaja, kar je mogoče strniti z dilemo, ali naj bodo manjšinske pravice vsem na razpolago, ali pa izterljive na pobudo posameznikov. Za “izterljivost” pravic so bili, kajpak, bivši demokristjani Ljudske stranke, a tudi nekateri tržaški voditelji Levih demokratov. Na koncu je bil dosežen kompromis, po katerem so bile individualne pravice izterljive na celotnem narodnostno mešanem ozemlju, v mestnih središčih pa bi ustanovili posebne urade, kjer bi bile prav tako izterljive s slovenskim osebjem. Nekatera ministrstva so se temu upirala in tako je vsebina 8. člena, ki o tem govori, pravo skrpucalo, pri katerem se pozna, kdo je posamezne stavke pisal. Tudi v tem ključnem členu je stavek, ki ga je zahteval R. Menia, da je namreč italijanščina uradni jezik države, slovenščina pa samo prevod. Glede izdajanja dvojezičnih dokumentov (predvsem osebnih izkaznic) je bil odločilen poseg tržaškega župana Illyja, ki je zahteval, naj bodo “izterljive” tudi enojezične italijanske izkaznice v občinah tržaške okolice, kjer so bile vse povojno obdobje dvojezične na osnovi ukaza ZVU STO. Illy je poudaril, da v nasprotnem primeru ne bo pristal na to, da bi tudi tržaška občina izdajala dvojezične izkaznice.
Precej hude krvi je povzročilo vprašanje, ali naj seznam narodnostno mešanih občin, v katerih je slovenska manjšina zaščitena, zapišejo kar v zakon ali pa naj tudi v tem primeru velja mehanizem pobude “od spodaj”. Za navedbo seznama 35 občin se je zavzela pedvsem Slovenska skupnost, vendar je pri tem nastal problem, ker je notranje ministrstvo preko svojega pravnega urada izjavilo, da bi tak seznam bil sprejemljiv samo, če bi občinam priznali pravico, da se z ljudskim referendumom iz tega seznama umaknejo. Nevarnost, da bi v tem primeru večina odločala o usodi manjšin (v Benečiji, a tudi v Gorici in Trstu) je narekovala drugo rešitev, 15% podpisov ali tretjino občinskih svetovalcev, odločitev paritetnega odbora in končni odlok predsednika republike. Dejansko je sistem deloval in prinesel zaželjene rezultate.
Vendar se je SSk tedaj iz protesta umaknila iz postopkov snovanja zaščitnega zakona, češ da noče sprejeti odgovornosti za storjene napake, ki je tako pripadla predvsem levemu krilu manjšine. Zelo kritični do vsebine zakona so bili tudi predstavniki “Edinosti” in SGPS Borisa Gombača.
Medtem je prišlo do hude blokade celotnega postopka. Zdelo se je že, da gre vse po vodi in da “slovenskega zakona” parlament ne bo odobril. Tržaški del bivših demokristjanov (Ljudska stranka) je namreč pripravil paket 20 popravkov, ki bi zakon povsem iznakazili, raven varstva pa znižali pod vsako sprejemljivo raven.
Za premostitev blokade se je zavzela slovenska diplomacija z državnim sekretarjem Francom Jurijem, ki se je v Trstu dalj časa pogovarjal z duhovnim voditeljem tržaške KD Sergiom Colonijem. Ta je končno pristal na pogovor o vsebini zakona, vendar je pisca teh vrstic zavrnil, češ da sem “manjšinski ekstremist”. Na pogovore je baje šel Miloš Budin, ki je itak zagovarjal zmernejša stališča. Končno je bil dosežen kompromis o vsebini nekaterih členov in parlamentarni postopek je lahko spet stekel.
Med spornimi točkami je bilo tudi vračanje Narodnih domov v Tsrtu in Trgovskega doma v Gorici. Tržaški Levi demokrati so javno izjavili, da bi vrnitev Narodnega doma sredi mesta pomenila dejanje, ki bi vneslo nova ločevanja v družbi. Pritisk je bil tolikšen, da je bil člen o narodnih domovih ponovno napisan in je predvideval nekakšno sobivanje slovenskih in italijanskih organizacij, za razdelitev prostorov pa zelo zapleten postopek med državo, deželo, univerzo in paritetnim odborom. Meni je bilo tedaj jasno, da bo zadeva trajala zelo dolgo in sem s popravkom komunistične skupine dosegel, da je bila v člen prioritetno omenjena Narodna in študijska knjižnica. Kot dokaz politične bitke okoli tega člena ostaja njegov naslov, ki tudi uradno omenja vračanje, čeprav o tem ni več ne duha ne sluha.
Sporen je bil tudi člen o vidni dvojezičnosti. Večina namreč ni hotela, da bi vidna dvojezičnost (toponomastika, krajevni smerokazi in pod.) bila enakomerna povsod, v mestnih jedrih in okolici. Zato je vsilila predlog, naj paritetni odbor v okviru narodnostno mešanega ozemlja določi še drugo, ožje, kjer bi veljala vidna dvojezičnost. Po dolgem prepiranju nam je uspelo dodati, da bodo v seznam vključene tudi posamezne ustanove jin uradi. Mišljeno je bilo, da bi naprimer v Trstu bili dvojezični napisi vsaj na palačah krajevnih uprav in pomembnejših uradov. Žal pa je pozneje, v paritetnem odboru, prevladalo mnenje, da to velja za ustanove in urade “znotraj” ožjega ozemlja okoliških občin in okrajev. Pozneje je paritetni odbor sklenil, da proučevanje tega problema poveri izvedencem (SLORI) in še enkrat prediskutira. Medtem sta namreč Dežela Furlanija Julijska krajina z Illyjem in Pokrajina Trst z Basso Poropat na svoji palači na Oberdankovem trgu in sosednji ulici Galati postavili večjezičen oziroma dvojezičen napis.
Tudi za “slovenski zakon” ni bilo v poslanski zbornici trdne večine. Med bivšimi demokristjani ni bilo navdušenja zanj, podobno pa je bila dokaj ravnodušna vodilna skupina opozicijske SKP, ki se sedaj prepoznava v Vendoli in nnjegovi SEL. Načenik skupine Franco Giordano mi je sredi Montecitoria (ob prisotnosti dopisnika Primorskega dnevnika) zabrusil, da ga zaščitni zakon “en k… briga”. V resnici je nekaj poslancev SKP sodelovalo v celotnem postopku in prisluhnilo nasvetom ter popravkom Igorja Kocijančiča, par pa jih je celo glasovalo proti.
Kljub temu je bil zakon v zbornici odobren, vendar z nekaterimi slabševalnimi popravki, ki so bili cena za vzdržanje Giovanardijevih sredincev. Poslanca so fašisti obmetali s kovanci in mu očitali, da je izdajalec.
Vendar je največjo škodo naredila proračunska komisija Montecitoria, ki je nizu zakonskih členov dodala stavek “brez dodatnih stroškov za državo”, kar pomeni, da je vrsti pravic odvzela finančno kritje in s tem so postale neuresničljive. Žal je to predlagal predsednik komisije, ki je bil iz vrst največje “reformistične” stranke.
Za potrditev zakona v senatu je ostalo zelo malo časa. Predvsem je bilo treba paziti, da bo besedilo odobreno brez najmanjšega popravka, sicer bi spet romalo v drugo vejo parlamenta in tam tudi obtičalo za zmeraj, saj so bile parlamentarne volitve na obzorju.
V senatu so ves postopek ponovili, vključno z avdicijami, na katerih je Boris Gombač (SGPS) vztrajal, da Slovenci tega zakona nočemo, ker nam zadostuje odobreni okvirni zakon št.482/99. To je bila namreč teza desnice, ki je ponovila obstrukcijo s predstavitvijo tisočev popravkov. Če sta v zbornici obstrukcijo vodila neofašist Menia in Gualberto Niccolini (Forza Italia, Lista za Trst), je to v Palači Madama vodil tržaški senator Giulio Camber. Nobenega dvoma ni, da se je tedaj potrudil in da je to bilo prvič in zadnjič v četrt stoletja sedenja v parlamentu, da se je spotil.
Na koncu je desnica zaman zahtevala, naj bi v zakonu manjšinski urad v Čedadu zamenjali z uradom v Špetru. Obljubljala je, da bo v tem primeru v zbornici brez nasprotovanja spustila zakon pod streho. Na srečo jim ni nihče nasedel.
V senatu je vsekakor bilo vzdušje porazno. Stranka Zelenih je prva popustila in javnosti sporočila, da se izgublja čas, medtem ko pomembne zadeve čakajo na rešitev. Discipliniral jih je predsednik senata Mancino, a tudi predsednik republike Ciampi, ki je v zaključnem obdobju od blizu sledil sprejemanju zakona in namenoma prezrl nekaj formalnih napak. Določen vpliv je na vse to imelo tudi posredovanje Slovenije. Zadnji, ki je tedaj obiskal senatno predsedstvo je bil slovenski zunanji minister Dimitrij Rupel. Za kroniko naj povem, da sem bil na srečanje v predsedstvu senata povabljen skupaj s kolegom Volčičem, saj je Mancino vedel, da je zaščitni zakon stvar, ki ji sledim že celo življenje. Rupel je jasno povedal, da bi se odnosi med državama krepko poslabšali, če zakona ne bi sprejeli.
Itak je delom parlamenta dosledno sledil tudi slovenski odpravnik poslov v Rimu, naš prijatelj Jože Šušmelj.
Ko je bil zakon končno odobren smo na trgu Navona res popili nekaj šampanjca.
Vendar je smešni epilog sledil kmalu zatem. V Rim je prišel slovenski premier Janez Drnovšek, ki se je srečal s tedanjim predsednikom vlade Amatom, v popoldanskih urah pa se je podal na vljudnosten obisk k vodji opozicije Silviu Berlusconiju.
Sledil sem mu v Palači Grazioli in obstrmel, ko se je Berlusconi ves nasmejan podal k Drnovšku, mu krepko stisnil roko in dejal: “Ste videli, danes smo odobrili zakon o zaščiti Slovencev!” Madonca, pa je njegova skupina do zadnje sekunde vodila obstrukcijo, on pa je zakon že prodajal kot svojega.
Berlusconi je v naslednjem desetletju vladal celih osem let. Mirne duše lahko rečem, da je desnica ustvarila negativno vzdušje, v Rimu in naših krajih, da se pravice ne spoštujejo v celoti in da je tudi manjšina bolj ponižna, čeprav ji ne bilo treba.