Piše Stojan SPETIČ

Snovanje zaščitnega zakona so spremljale živahne razprave, ki so bile posledica različnega gledanja posameznih strank levosredinske koalicije na vprašanje varstva manjšin, predvsem med kolektivističnim in individualističnim pojmovanjem pravic.

{jcomments on}

OZEMLJE
Na samem začetku smo poskusili prepričati zaveznike, naj bi ozemlje, kjer velja zaščitni zakon, določili kar v zakonbskem besedilu, brez nepotrebnih birokratskih zapletov. To stališče je še posebej glasno in celo izsiljevalno postavljala stranka Slovenske skupnosti in ji je zavrnitev predloga služila kot alibi, da so se potem umaknili iz igre in samo še kritizirali.
Dejansko smo delovni skupini, ki so jo sestavljali predstavniki vseh strank koalicije (Levi demokrati, Ljudska stranka, komunisti, UDR in dr.) predložili seznam 36 občin, kakor ga je določilo samo predsedstvo vlade v Cassandrovi komisiji pred 20 leti. Bilo je veliko pomislekov, na kar je notranje ministrstvo (pismo je podpisal vodja zakonodajnega urada ministrstva dr. Piana, ki je pozneje postal tudi tajnik paritetnega odbora) sporočilo svoje mnenje: “Lahko se v zakon vpiše seznam zaščitenih občin, vendar je treba v istem členu predvideti obliko izstopa iz seznama, najbrž kar z referendumom med občani”. Jasno je bilo, kaj bi se zgodilo v tem primeru. Večine v nekaterih občinah (Trst, Gorica, a tudi v Reziji in Benečiji) bi z referendumi dejansko izničile seznam in skrčile zaščiteno ozemlje. Zato smo se zedinili, da sprejmemo isti mehanizem, ki ga predvideva zakon o jezikovnih skupnostih št.482/99, vendar brez referenduma med občani. Zadnjo besedo bi v vsakem primeru imel paritetni odbor, kar se je izkazalo kot koristno prav te dni z zahtevo Rezije (oziroma njenega župana in desnosredinske večine), naj bi občino izločili iz seznama.
Zanimivo je, da je vprašanje seznama občin SSk raztrobila domala povsod in se je zgodilo med obiskom ministrice Katie Bellillo v Ljubljani, da jo je  podpredsednik slovenske vlade Marijan Podobnik napadel, češ da ni pristala na seznam.
Kakorkoli že, dosegli smo uspeh, ker se je za zaščiteno območje izreklo 32 občin, med katerimi (v celoti) tudi Trst, Gorica, Tržič, Čedad.
FUNKCIONALNE POVEZAVE O RABI JEZIKA
Pisanje osmega člena zakona, ki govori o individualni rabi slovenščine v odnosu z oblastmi (upravnimi, sodnimi itd.) je bilo zapleteno in polno ostrih prepirov. Med drugim smo ugotovili, da je ob omizju sedel še “kamniti gost”, Roberto Menia, ki so ga predstavniki tržaških Levih demokratov sproti seznanjali z delom v skupini in prisluhnili njegovim zahtevam.
Prišlo je tudi do absurdov, da je “izvedenec”¸tržaške LD predlagal tako imenovane “funkcionalne povezave”, naprimer tako, da bi miljski Slovenci hodili po dvojezične dokumente v Dolino! K sreči je predlog zavrnil sam poročevalec Maselli.
Polena pod noge so metala tudi ministrstva. Najprej obrambno, ki je uradno sporočilo, da ne namerava sprejeti dvojezičnega poslovanje v vojski. Policijska direkcija pa je poudarjala, da ne sprejema dvojezičnosti v posegih za zaščito javnega reda. Na koncu je bil sprejet kompromis, ki slovenščino v vojski in policiji dopušča v upravnih postopkih.
Dokaj ostra diskusija je zadevala dvojezične dokumente. Tu je bil odločilen tržaški župan Illy, ki je izjavil, da sprejema izdajanje dvojezičnih izkaznic (na individualno prošnjo) samo, če se v občinah tržaške okolice uveljavi pravica do izdajanja samo italijanskih izkaznic (vedno na individualno zahtevo). Tu so individualistično tolmačenje pravic podprli tudi Levi demokrati in zadevi je bil narejen konec. Pač pa osmi člen poudarja, da imajo občani pravico do rabe slovenščine in odgovora “praviloma preko tolmača”.
Precej hude krvi (in izkrivljanj) je vzbudil četrti odstavek osmega člena, ki za mesta Trst, Gorico in Čedad predvideva odprtje uradov, kjer bi slovenski občani lahko uveljavili pravico do rabe slovenščine. V uradih ministrstva smo tedaj izračunali, da bi v Trstu morali odpreti vsaj 35 takih uradov, zato je bilo v členu zapisano, da se lahko med seboj konzorcialno združijo. Imeli bi torej “poenotena okenca (sportello unico)”, kakršne uveljavljajo najmodernejše uprave. Pravica do rabe slovenščine pa se v teh uradih uveljavlja enako kot v okolici. Še več, kajti uradov in uprav je veliko več v mestih, kot v okolici. Zato so nekatere polemike za lase povlečene in sad slabe vere.
VIDNA DVOJEZIČNOST
Določeno je bilo, da bo paritetni odbor sestavil seznam občin in krajev, kjer naj velja vidna dvojezičnost. Dosegli smo, da se v člen vključijo tudi “ustanove”, misleč, da tam, kjer vidna dvojezičnost ne bo obvezna, lahko določimo, da bodo vsaj na določenih ustanovah napisi dvojezični. Kot primer Pokrajine, Županstva, Dežela, Kvestura, Prefektura, Finančna uprava, Zdravstveno podjetje itd. Besedilo je bilo popravljeno, a je paritetni odbor (z večino, brez komunistov in SSk) sklenil, da to ne velja, oziroma, da gre za ustanove na dvojezičnem ozemlju, kar je seveda pravi nesmisel.
Bitka se vsekakor nadaljuje.