Piše Stojan SPETIČ
Po mnenju poročevalca Domenica Masellija je “paritetni odbor motor zaščite”, zato je edini organ, ki ga zaščitni zakon št.38/01 ustanavlja in mu pripisuje tudi pomembne pristojnosti.

{jcomments on}
Zamisel o paritetnem odboru, ki naj bi usklajeval uresničevanje norm manjšinskega varstva, ni nova. Med drugim sta ga predlagala SKGZ s svojim osnutkom “paketa” na prehodu iz šestdesetih v sedemdeseta leta minulega stoletja in SSk v svoji zakonski peticiji v deželnem zboru FJK. Po svoje so ga predlagali tudi socialisti, v drugem osnutku senatorke Jelke Grbec pa tudi KPI.
V zakonu št.38 je bil paritetni odbor zarisan tako, da so v njem bile zastopane vse pristojne oblasti in raznoliko zastopstvo manjšine. Problem je le v tem, da nekatere manjšinske predstavnike imunuje … večina. Na primer slovenska zastopnika rimske in deželne vlade.
Slovencev je v paritetnem odboru deset: tri izberejo na shodu slovenskih izvoljenih občinskih in pokrajinskih svetovalcev, štiri obe krovni organizaciji, enega rimska vlada in dva deželni svet.
Italijanov je prav tako deset. Ključ za njihovo izbiro je v bistvu podoben, le da rimska in deželna vlada imata več predstavnikov. Maselli je bil prepričan, da bodo to predstavniki pristojnih ministrstev (šolskega, notranjega, deželnega) ali deželnih odborništev, v resnici pa so bili vsi izbrani po strankarsko-poltiičnem ključu.
Prvi paritetni odbor je bil imenovan v času Berlusconijeve vlade 2001-2006. Poldrugo leto zamude so premostili le na pritisk Slovenije, ki je tudi dosegla tih sporazum tudi o imenu predsednika. (Sprva so omenjali Boga Samso, a ga je Roberto Menia odločno zavrnil, ker je bil v mladosti partizan.) Izbran je bil mladi slovenski odvetnik dr.Rado Race, sin dolgoletnega predsednika SKGZ in tudi sam član njenega izvršnega odbora.
V prvem paritetnem odboru je desnica vsilila goriškega pristaša Gombačeve SGPS (Pintarja), v italijanski del odbora pa še ligaša Danila Slokarja, ki je kmalu postal za desnico kamen spotike.
Sploh je desnica imela v odboru veliko moč. Vlada je vanj imenovala bivšega fašističnega poslanca De Vidovicha in odvetnika Perno, medtem ko je podtajnik Antonione vanj imenoval svojo predstavnico Cristino Pedicchio. Njen problem je bila prezasedenost, zato se sej redno ni udeleževala. Nacionalno zavezništvo je v odboru imelo tudi deželnega svetovalca Ritosso, ki je pravzaprav edini sodeloval, medtem ko so ga drugi bojkotirali.
Namen desnice je bil namreč preprečiti paritetnemu odboru, da bi zaživel in opravil svojo ključno nalogo: določitev ozemlja, kjer se zaščitni zakon izvaja.
Večkrat je bil odbor nesklepčen, ker je vlada pripravila tak pravilnik, da je bila sklepčnost zagotovljena samo, če sta obe komponenti bili zastopani večino, torej najmanj 5 Slovencev in 5 Italijanov.
Kljub temu pa je potrpežljivemu Racetu in njegovim sodelavcem uspelo pripraviti osnutek seznama občin, kjer se izvaja zaščita. Pri tem je paritetni odbor izhajal iz zahtev, ki so prišle iz posameznih občin. V glavnem je šlo za predvideno tretjino občinskih svetovalcev. Trd oreh je bil samo Trst, saj je bilo treba prepričevati nekaj sredinskih svetovalcev, da je bilo cdelotno občinsko ozemlje vključeno v seznam zaščite. Ker osmi člen zakona predvideva drugačno razporeditev uradov in ustanov, ki so na ozemlju občine poklicani, da uveljavijo določila o rabi slovenskega jezika z oblastmi, je paritetni odbor to razmejitev opravil z imenovanjem rajonov in krajev, kjer so vse ustanove in oblasti dolžne delovati dvojezično, medtem ko so v mestu predvideni v ta namen posebni uradi.
Poskusi, da bi mestna jedra Trsta in Gorice kratkomalo izločili iz seznama, so se izjalovili. Odboru je za las uspelo odobriti predlog seznama, ki ga je poslal vladi, da bi ga le-ta posredovala predsedniku republike Napolitanu.
Po daljšem sprenevedanju in vladnem prizivu na Državni svet, je bil seznam vendar poslan na Kvirinal, kjer ga je Napolitano podpisal. Zaščitni zakon št.38/01 se torej izvaja na ozemlju 32 občin pokrajin Trst, Gorica in Videm.
Medtem je prvemu paritetnemu odboru s prihodom nove, Prodijeve vlade leta 2006, zapadel mandat. Nadomestil ga je drugi, v katerem je imela (in še ima) leva sredina večino, saj je vladne predstavnike imenoval Prodijev kabinet, deželne pa Illyjeva uprava. Desnosredinski večini, ki sta nekaj let pozneje prevzeli oblast v Rimu in v naši deželi, paritetnega odbora nista spreminjali. Njegov predsednik Brezigar je bil prav tako imenovan po predhodnem sporazumu z Ljubljano, imel pa je tudi podporo krovnih organizacij.
Po odobritvi seznama 32 občin se je paritetni odbor lotil druge naloge: določitve ozemlja, na katerem naj se izvaja vidna dvojezičnost, o kateri govori 10.člen zakona. Seznam občin in krajev v tem primeru odobri predsednik deželne vlade, ki je ta čas Renzo Tondo, predstavnik Ljudstva svobode.
Predsedniik odbora Brezigar in večina, ki ga podpira (v glavnem SKGZ in Demokrati, deloma tudi SSO in SSk) so bili mnenja, da je treba vidno dvojezičnost uveljaviti samo tam in tako, kjer in kakor se strinjajo krajevni upravitelji. Tako v odloku bomo zaman iskali beneško občino Srednje, predvsem pa se to pozna v Trstu, kjer je župan Di Piazza pristal samo na vidno dvojezičnost tam, kjer jo je uveljavil že njegov predhodnik Illy. Po domače povedano, nobenega dvojezičnega krajevnega smerokaza niso odstranili, vendar pa tudi nobenega dodali.
Kot zanimivost naj povem, da sem na seji odbora zahteval, naj se v območje vidne dvojezičnosti vključi tudi Katinara, na kar sem slišal pripombo: “Nemogoče, tam je bolnica.”
Brezigar in Di Piazza sta se tudi zmenila, da bodo dvojezični napisi samo ob vhodih in izhodih vasi. Nič več.
Odprto je ostalo vprašanje interpretacije 10.člena, ki govori o občinah, krajih in “ustanovah”. Mišljeno je bilo, da bi poleg območja vidne dvojezičnosti predvideli dvojezične napise na poslopjih nekaterih pomembnejših ustanov in uprav, kot so dežela, občina, pokrajina v Trstu in Gorici.
Nerazumljivo pa je “večina” s predsednikom paritetnega odbora na čelu sklenila, da gre za ustanove v mejah že določenega območja, ne izven. Tako so za paritetni odbor “nelegalni” dvojezični napisi na pročelju Dežele na Oberdankovem trgu in napis na poslopju tržaške pokrajine v Galattijevi ulici v soseščini…
Pozneje se je “predsednikova večina” premislila in sklenila, da poveri SLORI-ju analizo potreb po vidni dvojezičnosti na ozemlju in seznam ustanov, ki bi morale imeti dvojezičen naslov. Sklepov za sedaj ni na vidiku.
Odbor je zatem načel vprašanje vidne dvojezičnosti na področju javnih storitev in uslug, kot so pošta, železnica, avtobusni prevozi. Iz avdiciji pristojnih upraviteljev jasno izhaja, da nihče ne nasprotuje spoštovanju zakona, vendar se tudi nikomur (niti paritetnemu odboru) ne mudi. Tako so predstavniki tržaškega avtobusnega podjetja obljubili, da bodo imena krajev na avtobusih pisali tudi po slovensko, ko bodo stasre avtobuse zamenjali novi. Potrebnih bo kakih osem let.
Končno vprašanje vračanja imovin, oziroma vprašanje Narodnih domov v Trstu in Trgovskega doma v Gorici. V 21.členu zakona je dovolj jasno napisano, da mora v Narodni dom v Ulici Filzi prva vstopiti Narodna in študijska knjižnica. Univerza se temu ne protivi, vendar prosi, naj ji najdejo sedež in primerne prostore drugje. Možna rešitev bi bila v staraem pristanišču, v edem zimed silosov, a tega ni javno predlagal nihče. Možen je bil tudi poskus, da bi – ob treh simboličnih prostorih v pritličju – za NŠK pridobili prostore v soseščini, kot naprimer v sosednji hiši železničarjev (bivši kiino) ali v stavbi državnega arhiva, ki je bila last pokrajine. Obe priložnosti smo zamudili zaradi naše neodločnosti. V Gorici je s Trgovskim domom podobno, čeprav je skoraj prazen. Tondova uprava na deželi pa se zadeve ne namerava lotiti, kakor tudi ne razmišlja, da bi financirala obnovo Narodnega doma pri sv.Ivanu. Očitno je, da bodo domovi še predmet pogajanj s Slovenijo ali na omizju, ki ga namerava oblikovati vlada. Omizje samo po sebi ni negativno, vprašati pa se moramo, ali bo nadomestilo dejavnost paritetnega odbora in mu s tem odvzelo pristojnosti, ki mu jih določa zakon. (KONEC)