Rakete pokajo, letala mečejo bombe, Gadafi izziva. Vojna z Libijo je tragična stvarnost in čedalje bolj jasno izhaja, da to ni vojna za podporo demokratični revoluciji libijskega ljudstva, pač pa za nafto in plin, oziroma nadzor nad ležišči in cevovodi.

{jcomments on} 

Ni naključje, da se protagonisti vojne že kregajo med seboj: Francija, ZDA, Anglija… Italija je odrezana in se trudi, da bi se vrnila na pozorišče tako, da daje svoje baze na razpolago vojaškemu napadu.
    V Italiji je Berlusconijevo poljubljanje Gadafijevih (krvavih) rok že pozabljeno, vojno pa podpirajo prav vsi, od La Russe do Finija, od Bersanija do Di Pietra. Vsi složno v zboru, z dirigentom onkraj oceana.
    Propagandni stroj pa že teče s polno paro: kaj naj bi naredili drugega, če ne vojne? Mar naj pustimo Gadafiju, da pobija upornike in civilno prebivalstvo?
    Ne glede na to, da Gadafi tudi med vojno pobija upornike in osvaja njihova oporišča, drži spoznanje, da napadalci varujejo nafto in plin, upornikov pa ne. Povejmo jasno, da ima libijsko ljudstvo vso pravico zrušiti Gadafijev režim in vzpostaviti novega, vendar brez vojaškega vsiljevanja tujcev. Sicer se vračamo v čase “brežnjevske teorije o omejeni suverenosti”, s katero je upravičeval vojaško zasedbo Češkoslovaške 1968.

Je pa tudi res, da – za razliko od Tunizije in Egipta – v Libiji ni prišlo do pravega ljudskega upora proti diktaturi, pač pa je izbruhnila državljanska vojna med dvema oblastvenima skupinama, ki sta teritorfialno opredeljeni: eni obvladujejo Cirenajko, drugi Tripolitanijo. In ni rečeno, da na koncu ne bo prišlo do prisilne federalizacije ali celo ločitve Libije na dve državi-deželi. “Divide et impera!”

    In če drži, da so napadli Libijo zaradi demokracije in civilnega prebivalstva, zakaj ne naredijo istega z Izraelom, ki pobija palestinske otroke na zasedenih ozemljih in bombardira civilno prebivalstvo v Gazi?
    Sicer pa, ali je bilo mogoče tudi kaj drugega, razen napada? Seveda je. Venezuelski predsednik Chavez in Brazilija sta ponudila mednarodno posredovanje, torej diplomatsko pot, s pritiski in realističnimi poskusi rešitve krize. A so se jim smejali. Niso jih vzeli v poštev, ker so se za vojaški napad odločili že pred časom. Preberimo še enkrat članek, ki ga je napisal pred mesecem dni Fidel Castro in smo ga objavili tudi v Iskri.
    Vojna v Libiji je povezana tudi z jedrsko krizo na Japonskem. Zakaj? Ker je jasno, da gre svet proti moratoriju glede uporabe jedrske energije, zato potrebuje takoj druge energetske vire, predvsem razpoložljive vrelce nafte in plina.
     V Italiji je odločno proti vojni radikalna levica, začenši z Zvezo levice, ki združuje komuniste in leve socialiste. 44 komunističnih in delavskih strank iz vsega sveta pa je sprejelo svojo izjavo proti vojni in imperialističnim pustolovščinam. O tem ne pišejo, ker je cenzura v zahodnih občilih popolna! Objavljamo jo, v italijanščini, tu spodaj.