Prvega maja bo katolièka cerkev v Rimu proglasila blaženost rajnega papeža Karola Wojtile – Janeza Pavla II.
{jcomments on}
    To je prvi korak pred proglasitvijo za “svetnika”, ki so jo romarji glasno zahtevali že na papeževem pogrebu, njegov naslednik Joseph Ratzinger – Benedikt XVI pa uresničil v čim krajšem roku.
         Ni naša naloga, da sodimo o t.im. svetniških postopkih. Navsezadnje je to notranja stvar katoliške cerkve, ki je v svoji dvatisočletni zgodovini postorila marsikaj, čeprav naj bi bili “svetniki” nekakšni junaški zgledi za vernike. Nekaterih sploh ni bilo, drugi si očitno svetniške avreole niso zaslužili. Nekateri so postali svetniki potem ko so tvegali očitek krivoverstva, kot Frančišek Asiški.
    Tisti, ki je svetništvu v RKC pravzaprav odvzel večji del veljave je prav papež Wojtila, saj jih je imenoval za cel bataljon, več kot jih je bilo imenovanih v celotni cerkveni zgodovini. Med njimi so bile tudi skrajno vprašljive osebnosti, kot zagrebški kardinal Alojzije Stepinac.
    Kot zunanji opazovalci in ocenjevalci stvarnosti, v kateri živimo, bomo o svetništvu Karola Wojtile povedali nekaj misli proti toku, ker menimo, da rajni papež vendarle ni zaslužil, da ga vernikom postavljajo za zgled junaštva.
        Res je, da se je javno zavzemal za mir in bil priljubljen med množicami. Prav tako ima zasluge v boju proti komunizmu, čeprav niso tako velike, kot bi kdo mislil. Pripomogel je k hitrejšemu zrušenju socializma na Poljskem, pa še to z metodami, o katerih tudi cerkev nerada govori. Naprimer s financiranjem Solidarnosti z denarjem, ki ga je Vatikan pridobil pri zločinski mafijski tolpi iz rimske četrti Magliana. Njenega vodjo Renatina Pedinija so ubili, da ni bilo treba vračati posojila, truplo pa zakopali v baziliki sv. Apollinaira kot “dobrotnika krščanstva”.
    Povsem drugače se je Wojtila vedel z naprednimi tokovi v katoliških vrstah. Preganjal je teologijo osvobajanja v Latinski Ameriki, kjer so njene zagovornike v glavnem pobili, razen Leonarda Boffa, ki se je zatekel v Havano na varno.
    Wojtila je znal biti pri tem zelo krut in neusmiljen, prav nič krščanski. Ugajali so mu fašistični diktatorji, kot čilski krvnik Pinochet, s katerim se je pojavil na balkonu predsedniške palače, v kateri je izdihnil zakonito izvoljeni socialistični predsednik Allende. Res je sicer, da je na stara leta šel na Kubo in se objemal s Castrom, ki je navsezadnje doštudiral v jezuitski šoli. Je pa sovražil nikaragujsko sandinistično revolucijo, v kateri so sodelovali tudi duhovniki. Nikaragujskega podpredsednika, jezuita in znanega pesnika Ernesta Cardenala je javno okrcal in mu odklonil roko v vdanostni poljub. Nahrulil je množico vernikov, ki so ga med mašo na prostem prosili, naj zmoli nekaj tudi za 24 učiteljev, ki so jih tiste dni pobili Reaganovi plačanci “contras”.
    Višek licermerja pa je dosegel v Salvadorju. Nadškof Arnulfo Romero je hotel Vatikan seznaniti z nasiljem “bataljonov smrti”, a je par mesecev čakal na sprejem pri Wojtili, ki ga ni maral. Ko se je vrnil, so ga pred oltarjem ubili agenti desničarske “Arene”, ki jo je vodil kapetan D’Abuisson. Slednji je pozneje postal “predsednik republike” in se je Wojtila z njim rokoval, nato odšel na Romerov grob in vzkliknil, da so ga ubili levičarski gverilci, kar je bila debela laž. Odveč je poudariti, da mučenik Romero ni nikoli postal ne blažen, ne svetnik.
    Zgodbe še ni konec. Pozneje je Wojtila javno ožigosal jezuitske voditelje salvadorske univerze, da so “marksisti”. Izjavo so objavili latinsko ameriški časopisi, kar je pomenilo zeleno luč za bataljone smrti. In res, v salvadorsko univerzo so vdrli oboroženci in pobili skupino jezuitov, profesorjev na univerzi, zraven pa še nekaj nun in postrežnic. Tudi zanje ni bilo predloga, da bi jih proglasili za mučenike…
        S takim početjem si je poljski papež zagotovil spoštovanje in vdanost konzervativcev in desničarjev po vsem svetu, svetniške avreole pa najbrž ne. Vsaj po našem mnenju ne.