(DELO, Ljubljana) 

Na Kitajskem in v Indiji živi 40 odstotkov svetovnega prebivalstva in še precej več mladih, pripravljenih na zaposlitev. Skupno ima zdaj enajst držav več kot sto milijonov prebivalcev (brez EU), kar nekaj držav v Aziji in Afriki pa to mejo lahko kmalu doseže.

{jcomments on}

Spremembe potekajo z nepredvidenimi turbulentnimi razmerami; zdaj je v ospredju vojna v Libiji in družbeno preurejanje arabskih držav, katastrofa na Japonskem pa tudi kriza evra. Toda do včeraj velike države, kakršne so Italija, Francija, Britanija, se v svetovnem merilu pomikajo po lestvici navzdol. Niti po številu prebivalstva, niti po velikosti ozemlja in čedalje manj po obsegu tega, kar na leto proizvedejo, se ne morejo primerjati z novimi velikimi državami.

Nova geoekonomija sveta

Nastaja potemtakem tudi nova geoekonomija sveta. Indija na leto proizvede že precej več kot vsaka posamična od omenjenih evropskih držav (merjeno po kupni moči). Toda Indija se ne more primerjati s Kitajsko, ki na leto proizvede znatno več kot vse tri omenjene države skupaj. A tudi Brazilija se pomika navzgor, ima skoraj 200 milijonov prebivalcev in je tem državam po obsegu proizvodnje že blizu. Indonezija ima več kot 220 milijonov ljudi in je po proizvodnji skoraj na polovici francoske proizvodnje.

Poleg teh novih kandidatov za gospodarsko moč in svetovni vpliv sta tu še Rusija z nekaj več kot 140 milijoni ljudi in Japonska s 126 milijoni. Kitajska, Indija, Brazilija in Rusija so se povzpele med svetovne tehnološke sile, znane po inovacijah, in mednarodna podjetja selijo tja svoje raziskovalne centre. Prednost teh držav so še znatna sredstva, ki jih namenjajo za investicije.

Nekatere od novih velikih držav se že vztrajno potegujejo/bojujejo za svoje mesto v svetu, ali v svojem delu sveta (Iran), druge se še bodo. Napovedi znanih institucij se razlikujejo, verjetno bo Kitajska največja gospodarska sila prej kot v dveh desetletjih – EU in ZDA za njo, a tudi vrstni red prve deseterice držav bo spremenjen.

Obseg proizvodnje, število prebivalcev in velikost ozemlja bodo imeli pomembno vlogo v novem svetu, vendar ne kaže pretiravati. Že podatek o bruto domačem proizvodu na prebivalca kaže precej drugačno sliko (kupna moč, leto 2008). Kitajska s 6000 dolarji na prebivalca ali Indija s skoraj 3000 dolarji sta še precej za Rusijo (več kot 13.000 dolarjev), še veliko več jima manjka do povprečja Evropske unije (30.000 USD; Slovenija 27.800) ali Švice in ZDA s 47.000 dolarji na prebivalca.

Gospodarska moč je vezana na valute, dobrih 60 odstotkov svetovnih denarnih rezerv je v dolarjih in dobrih 30 odstotkov v evrih. Še precej večji je delež vseh mednarodnih trgovinskih in finančnih transakcij v dolarjih. Kitajsko, Rusijo, države izvoznice surovin bremeni ta odvisnost od dolarja in njegovih nihanj, vendar pot do nove nadomestne valute ne bo kratka. ZDA pa so zavrnile predlog Kitajske in Rusije o košarici valut – dolar, evro, jen, juan, rubelj in funt – kot mednarodno merilo vrednosti.

Tu so še nove velike ovire in težave: na Kitajskem izpusti ogljikovega dioksida z izgorevanjem fosilnih goriv naraščajo in ta država je že prehitela doslej največjega onesnaževalca ZDA. Tudi podatek za Indijo je v nenehnem porastu. Le v Evropski uniji se količina teh izpustov postopoma zmanjšuje. Skratka, za marsikaj bo potrebno precej več kot dve desetletji.

EU, up za Evropejce

V novem svetu, ki nastaja, je za Evropejce Unija up strateškega pomena. Nemčija je sicer do neke mere izjema med evropskimi državami – ne več toliko zaradi obsega svoje proizvodnje, ker tudi njena udeležba v svetu upada. Toda Nemčija je eden največjih svetovnih trgovcev, ki precej več izvaža kakor uvaža. Nemčija izvozi več blaga kot ZDA in le nekaj manj kot Kitajska. Prav tako ne gre zanemariti nemških dolgoletnih gospodarskih povezav znotraj nemško govorečega prebivalstva, velikega skupnega gospodarskega območja z Avstrijo in delom Švice, kjer živi skupno okrog 95 milijonov ljudi.

Evropska unija s pol milijarde ljudi, skupnim trgom in največjim bruto domačim proizvodom na svetu je za Evropejce perspektiva. EU se razprostira na sorazmerno velikem ozemlju – na približno slabi polovici ozemlja ZDA ali Kitajske. Sestavni del te perspektive je vključitev preostalih južnoslovanskih držav in verjetno Turčije.

Na drugi strani je več tveganj. Sedanja kriza jih zaostruje. Navadnim ljudem ni danih dovolj oprijemljivih odgovorov, v čem jim je v Uniji bolje. Prav tako manjka jasnih odgovorov, katere žrtve so v sedanji krizi neizogibne, da bi bilo potem bolje.

Veliko vprašanje je, kaj bodo države in EU ukrenile, da bodo breme nosili tudi tisti, ki so največ nagrabili na račun ljudi v preteklih letih in s svojo nenasitnostjo h krizi tudi največ pripomogli. Predvsem pa, kaj bodo EU in vsi drugi akterji naredili glede novih delovnih mest, tudi ohranjanja sedanjih. Unija je nepovratno izgubila milijone delovnih mest, ki so se »preselila« v Azijo. Glede tega ključnega problema za številne ljudi EU in države nimajo jasnih odgovorov. Mnogi zato pravijo, da zanje ni nič drugače kot prej.

Kitajska…

Kitajska se je učinkovito usmerila na ključna vprašanja življenja, na odpravo hude revščine, zaposlovanje, izobraževanje, gradnjo novih mest, gradi novih 16.000 kilometrov železniških prog, po katerih vozijo najhitrejši vlaki na svetu, pripravlja se tudi za polet na Mesec itd. Napredek je v prid navadnim ljudem, doživlja ga veliko ljudi.

Spremljajo ga seveda tudi napake, težave – a kje na svetu jih ni? Na sedanjo Kitajsko je smiselno gledati z očmi večine Kitajcev, in ne z zahodnimi očmi; Nobelove nagrade za mir večina Kitajcev ne bi podelila svojemu rojaku, kot so to naredili na Norveškem. Lahko bi rekli, da na Kitajskem delujejo po načelu: vse ob svojem času.

Kitajska ureditev je kompleksna, v njej vladajo komunisti, ki pa razvijajo kapitalizem. Hkrati ohranjajo kitajsko kulturo, tradicionalne kitajske nauke o življenju (konfucionizem). Na kratko, če ne bi bili v tej ogromni državi v politiki zelo premišljeni, se bi jim že zgodil Egipt. Nevarnost za svet niso zelo delovne in potrpežljive generacije, ki so se dvignile iz hude revščine in zgradile novo državo. Morda bodo kitajski pogled na svet spremenili novi nacionalistično usmerjeni Kitajci, katerih življenje se začenja v najmodernejših pisarnah šanghajskih in pekinških nebotičnikov.

Kitajski dosežki vzbujajo občudovanje v tretjem svetu: Vietnam razvija socialistično usmerjeno tržno gospodarstvo; na Tajskem poteka obsežen program socialnega kapitalizma. Kitajski primer na novo odpira vlogo države pri gospodarjenju in njen strateški pomen. Po svetu tako prihaja do razcepa razvojnih vrednot, klasična zahodna formula ni edina. Zahod pa je razočaran, ker niso dali prednosti parlamentarni demokraciji in drugim značilnostim zahodne civilizacije.

… in Indija

Zahodna propaganda dolga leta v ospredje postavlja Indijo kot največjo demokracijo na svetu, vendar tendenciozno: Indija je še marsikje polfevdalna država z okostenelimi kastnimi pravili. Po številu prebivalstva skoraj dosega Kitajsko, toda na veliko manjšem ozemlju. Indija bo težko nadoknadila pridobljeno prednost Kitajcev v zmanjševanju revščine, velikih javnih investicijskih delih, strateški gradnji infrastrukture in njen veliko večji gospodarski vpliv kot tudi pri daleč največjih deviznih rezervah na svetu. Ob strani puščam problem kitajskega presežka v mednarodni menjavi.

Številke zadnjih nekaj let pričajo o tem, da se zastarela prepričanja tudi v Indiji umikajo sodobnejšim pogledom na gospodarjenje. A ko gledaš »na kitajski način« pripravljene olimpijske igre in na drugi strani priprave športnih iger Commonwealtha v New Delhiju, se nehote vsiljuje primerjava med evropskim severom in nekoliko »razrahljanim« redom na evropskem jugu.

Kakšno ravnovesje med novimi velikimi vplivnimi državami ter v geoekonomiji bo nastalo, je še prezgodaj napovedati. Velike države gredo skozi več razvojnih faz, na začetku neredko odigrajo pozitivno vlogo, pozneje pa ponavadi nastopi faza, v kateri pokažejo svojo vojaško moč. Če se bo ravnovesje sil resno porušilo, bo vojna. Trenutno poteka preurejanje arabskih držav. To je blizu dolgoletnega pretečega žarišča; Bližnji vzhod lahko potegne v vojaški konflikt še precej drugih držav. Ozemeljski konflikti v povezavi z verskim radikalizmom in fanatizmom so bili vedno nevarni, tudi v zgodovini evropskih vojn. Le upamo lahko, da bodo imeli miritelji in nasprotniki vojn dovolj vpliva.

Vlado Klemenčič, magister praktične filozofije

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva. z