Le nekaj polemičnih misli pred nedeljskimi volitvami. Zainteresiranih misli, ker odkrito predlagamo bralcem, naj podprejo Zvezo levice in njene kandidate, tako v Trstu za občino in pokrajino, kakor v mestnih četrtih in v Miljah, pa tudi v Gorici, za pokrajinski svet. Povsod so komunisti potrebni, kajti brez njih je politična scena revnejša in manj resna.

{jcomments on}

 

         Komunisti, združeni v Zvezi levice, smo del levosredinske koalicije, ker vemo, kako pomembno je, da porazimo desnico in njeno prevratniško dejavnost. Z metodami, ki so značilne za levico in ki desnice ne posnemajo, kakor papige.

         Smo zato proti demagogiji leporečja brez vsebine, kakor tudi proti čaščenju karizmatičnega voditelja, ki ga občila napihujejo preko mere.V mislih imamo predvsem ljudi, kot je komik Grillo, ki napada vse vsevprek s skrajno žaljivimi izrazi, ki očitno ugajajo ljudem, saj jih je politična kronika naučila vsakršne vulgarnosti. Politično pa se Grillo ne postavlja ne na levo, ne na desno, kar pomeni, da objektivno pomaga desnici. O tem priča Piemont, kjer je prav Grillova lista 5 zvezdic onemogočila zmago predstavnici leve sredine Bresso. To se lahko ponovi tudi v Trstu, kjer je motilnih list še veliko več.

         Naj nam bo še dovoljeno kratko razmišljanje o usodi levice. Pred nekaj leti smo oblikovali volilni kartel Mavrične levice, ki je prvič v zgodovini združil njene različne duše, a je bil klavrno poražen zaradi lastnih in tujih napak in krivd.

         Povejmo odkrito, katere. Mavrica je združila komuniste, zelene in leve socialiste, toda njihov politični program ni predvidel povezave z zmernimi reformisti in ostalo levo sredino, ker je neodgovorni tajnik Demokratske stranke W. Veltroni sklenil, da bo na volitve šel sam brez zaveznikov. Resnici na ljubo se je potem povezal z Di Pietrom, edino s komunisti ni hotel imeti nič skupnega. Pri tem pa mu je pomagal F. Bertinotti, ki je tedaj utemeljeval ločeno nastopanje kot »soglasno razvezo«. Kaj se je iz tega izcimilo, vemo. Zmagal je Berlusconi (s Finijem in Bossijem), leva sredina je obsojena na jalovo opozicijo, komunisti in druga levica pa so ostali na pragu parlamenta, ker se je Veltroniju zdelo potrebno, da podpre vstopni prag v sicer »svinjskem« volilnem sistemu. Pozneje je podvig ponovil še na evropskih volitvah.

         Mavrica se je razšla, njene stranke so sklicale kongrese. V SKP je kongres v Chiancianu zmagala koalicija struj, ki jo je vodil Paolo Ferrero, medtem ko je bil Bertinottijev tajniški kandidat Vendola poražen, čeprav samo za las. Jezen za poraz je stranko zapustil s svojimi somišljeniki in začuda našel dovolj podpore (in denarja), da je kar čez noč osnoval svojo stranko, ki ji je dal ime »Levica, ekologija in svoboda«.

         Značilnosti te stranke se v marsičem ločujejo od značilnosti tradicionalne levice. Je predvsem stranka nespornega voditelja, ki je svoje ime zapisal v njen simbol, kakor Berlusconi, Fini, Di Pietro, Casini in še kdo. Njegova politična dejavnost je predvsem v »talk showih« javnih in zasebnih televizij in razkazovanjem za medije. Na to, da je tudi predsednik Apulije, karizmatični voditelj pozablja, saj ga ni nikoli doma in se mimogrede zgodi, da mu aretirajo odbornike in pomočnike, ker so kradli ali prejemali podkupnine.

         Njegovo idejno zaledje niha med podjetnim klerikalizmom (na področju zdravstva), podporo izraelski politiki na Bližnjem vzhodu, predvsem pa ga označuje zagrizen antikomunizem.

         V tem grmu namreč tiči zajec. Niki Vendola namreč odklanja vsak poziv k enotnosti levice. Komunisti so mu nekajkrat sporočili, da bi ga podprli tudi na morebitnih primarnih volitvah, če bi pristal na enotnost levice. V resnici pa je njegova naloga drugačna. Kakor je Saloma morala prinesti Herodu na srebrnem pladnju okrvavljeno glavo Janeza Krstnika, tako mora SEL prinesti sredincem na pladnju glavo italijanskega komunizma. Najbrž ni naključje, da je v njegovo stranko navdušeno pristopil Achille Occhetto, ki mu gre zasluga, da je dal razpustiti KPI.

         Škoda, ker bi pluralna a enotna levica bila učinkovitejša in prodornejša, Vendola pa bi gotovo ohranil vodilno vlogo v njej. Le antikomunistični presodki so ovira, da bi se to ne zgodilo. So pa cena za to, da bi Vendola dosegel svoj življenski cilj, ki ga je obelodanil v intervjuju za dnevnik La Repubblica: biti tajnik Demokratske stranke. Zato je že na ustanovnem kongresu dal jasno razumeti, da je njegova SEL le prehodna stranka, nekakšna brv k demokratom. Bersanija bi zato podprl za predsednika vlade, Prodiju ponuja Kvirinal, le da bi se mu usoda nasmehnila in bi (najbrž pod pokroviteljstvom novega sponzorja Veltronija) prevzel krmilo Demokrtske stranke. Četudi za ceno kakega razkola v njenih vrstah.

         Medtem pa Zveza levice računa na uspeh in preživetje. In vztraja pri nujnosti po enotnem nastopanju.

         Tudi pri nas, v Trstu in Gorici, smo komunisti predlagali SEL skupen volilni nastop. V odgovor smo prejeli uraden NE in neprijazno vabilo, naj »storimo kolektiven samomor«.

         Polemike ne bomo ogrevali. Smo zavezniki v levi sredini, upati je le, da bo sedaj zavrnjena enotnost (pa čeprav akcijska) nekdaj postala stvarnost. In da Saloma ne bo pobirala srebrnega pladnja za naše glave.