Mi se pa z to razlago globoko ne strinjamo, menimo, da je reakcionarna, da podpira obstoječo etiko, ki sloni na golem pragmatizmu in ob močni podpori kapitala in njegove logike, ki meni, da so za normalno delovanje sistema dovoljene tudi nekatere žrtve (a nikakor njihove :)), da se pač vsak znajde kakor ve v okvirju pravil (ki so pisana na njihovo kožo, smo pač “potrebovali” privatne lastnike).
Menimo, da je nujno zastaviti novo družbeno etiko, ki pa mora imeti tudi družbene in politične posledice. Jasno je, da je etika, ki danes vlada v družbi in politiki sprevržena. Celotno strankarstvo je zlizano s kapitalom, iz ozadja svoje poteze vlečejo lastniki kapitala, ki definitivno imajo prevladujoč vpliv. Ljudje pa so večinoma potrošniško naravnani in se težko ločijo od tega “raja”, ki zapoveduje srečo in v katerem je večina globoko nesrečna ker niso srečni, ne ker jim kaj zares manjka. Ni smisla pač, saj je smisel edini, ki lahko človeka osreči zares, mu da hrbtenico s katero lahko plovi po razburkanem življenju. Slednji so zdaj v situaciji, ko se jim lahko zgodi, da bodo iz takega “raja” izgnani, čemur bi lahko rekli, da se ustvarja revolucionarna situacija.
Menimo, da je nujno ustvariti novo politično organizacijo, najbrž kot koalicijo civilno družbenih organizacij, ki bo zastopala radikalno drugačna politična stališča in ponudila novo družbeno etiko in politiko. Menim, da je potrebno okrepiti vpliv civilnodružbenih organizacij kot avtonomnih skupnosti avtonomnih posameznikov, skupnosti medsebojno solidarnih. V Španiji se je samoupravna tovarna keramičnih ploščic v situaciji, ko bi bilo treba odpuščati, s konsenzom odločila, da bo vsem zmanjšala dohodke in da bodo vsi delavci obdržali službo. To ima nek smisel, to je neka etika, je etika znotrajskupnostne solidarnosti. Na takih temeljih moramo graditi našo družbo.
IWW danes mora protestirati, ker taka etika v Sloveniji nima domovine (četudi je svojčas bila temu bližja), družba, ki pa nima etike solidarnosti, ki nekatere izloča, ne da bi jim omogočila, da se vsaj sami znajdejo, temveč jih celo izžene iz države, taka družba je zločinska in spodbuja zločin v družbi (mar ni veliko prav vodilnih osumnjenih za zločine zaradi katerih trpijo množice, kazen pa najbrž ni doletela nobenega), preganja pa kurje tatove, da obdrži videz pravne države in vzdržuje depriveligirane, razžaljene in jezne v pokorščini.
Ljudje pravijo, da ni delavski razred tisti, ki bi danes bila revolucionarna sila, ker industrijski delavec ni več večinski faktor v produkciji. Menimo, da ni pomembno koliko je industrijskih delavcev, pomembno je, da se vsi, ki delajo, ki živijo od svojega dela (ne pa od lastništva in služenju lastništvu) poistovetijo s pozicijo deprivilegiranih, razžaljenih in jeznih; v zdajšnji situaciji so to slovenski gradbeni delavci, ne glede od kje prihajajo in kje imajo družine, so ljudje, ki gradijo našo družbo enako kot vsi ostali, ki delajo. To, da ljudje mirno gledajo kako se izkorišča, odvrže in poniža eno družbeno skupino pomeni, da se v družbi ustvarja etika po kateri lahko samo čakaš kdaj boš sam na vrsti, da te izkoristijo, odvržejo in ponižajo!.
Zato tudi mi vabimo vse slovenske državljane in druge prebivalce Slovenije, predvsem Ljubljančanke in Ljubljančane, da se skupaj solidarno pridružimo protestu Nevidnih delavcev sveta v soboto, 4. junija 2011. z začetkom ob 14h v parku Tabor
Ljubljana, 25.05.2011
Komunistični forum SD
