Levosredinska demokratična fronta je zmagala takorekoč povsod, desnica je bila poražena. Lahko rečemo, da je za Berlusconija začetek konca, čeprav je jasno, da bo trmasto vztrajal na oblasti in je ne bo predal kar tako.

{jcomments on}

 

Veter obrača in se jača. V Milanu je zmagal župan Pisapia, ki ga je na primarnih volitvah podprla vsa levica. V Neaplju je zmagal bivši sodnik Luigi De Magistris, ki so ga od vsega začetka podprli Italija vrednot in komunisti, medtem ko kandidat Demokratov in Vendole sploh ni prodrl v balotažo. V Trstu je zmagal skupni kandidat leve sredine Roberto Cosolini, ki je sedaj novi župan, medtem ko je bila na pokrajini potrjena predsednica Maria Teresa Bassa Poropat. V Tržiču je balotažo zmagala levosredinska kandidatka Silvia Altran.

To so preprosti podatki, ki jih bralci poznajo iz časopisov in televizijskih poročil. Naj nam bo zato dovoljeno le krajše politično razmišljanje.

1.                           Leva sredina zmaguje, ker je napočil njen trenutek in ji je veter zapihal v jadra. Zmaguje povsod, kjer je enotna, kar je dobra lekcija za bodočnost. Pomislimo samo, da je dokončno poražena Veltronijeva teorija o »samozadostnosti« Demokratske stranke, ki da ne potrebuje zaveznikov. Dejansko so potrebni vsi, brez izključevanja.

2.                           Na levi strani DS so IDV, SEL in Zveza levice skoraj enako močni, kljub medijski izpostavljenosti prvih dveh in popolni cenzuri, ki je prizadela komuniste. Skupaj predstavljajo več kot 15% in bi povezani bili gotovo učinkovitejši. O možnih povezavah in enotnosti levo od DS je vredno razmišljati, predvsem ob možnosti, da bodo predčasne politične volitve za vrati.

3.                           Italija potrebuje nov volilni zakon, ki naj nadomesti Calderolijevo »svinjarijo«. Ta zakon mora biti čimbolj proporčen, da bodo ljudje zares izbirali svoje predstavnike. Dogovor med vsemi demokratičnimi strankami je prvi korak na poti resnične prenove Italije.