Kazalo je, da ni rešitve in da bo otok potonil pod težo finančnega zloma. Tri leta pozneje je Islandija krizo pustila za sabo. Svoje težave je z nekaj malega pomoči svetovnih finančnih institucij rešila hitro, učinkovito in – sama.{jcomments on}

Do nedavnega je vikinški otok živel srečen v osami: zgradili so si napredno in demokratično družbo, imeli močno socialno mrežo in globoko spoštovali družinske vezi in tradicijo. Njihove banke in finančne družbe so kraljevale po vsej dolžini glavne ulice v danskem Københavnu, kreditne hiše so jih oboževale, svoje obveznosti so poravnavali v rokih in nič ni bilo predrago zanje. Ko je udarila kriza, je udarila hitro in strašno. Agnes Asgeirsdottir je bila z družino na Škotskem, ko so jo začeli klicati prijatelji.

»Novice iz Islandije so bile strašne. Računi so bili zaprti, do denarja nismo mogli. V nekem trenutku nam je ostalo le še 40 funtov, da preživimo naslednji teden.« Deset odstotkov prebivalstva je čez noč ostalo brez službe, na gradbiščih stroji zjutraj niso več zagrmeli, naročeni avtomobili so ostali parkirani na tovornih ladjah, McDonald’s je zapiral poslovalnice. Vsega so bili krivi požrešni bankirji.

Bankrot

Banke so bile do začetka tisočletja državne, potem so se jih odločili privatizirati. To je bil čas, ko je bil svet poln denarja. Pri investicijah se je veliko tvegalo, malo pa razmišljalo o strateških odločitvah. Islandske banke so delovale po celotni Evropi in v kratkem času postale izjemno uspešne. Bile so nosilke celotne otoške ekonomije, zaposlovale izobražene Islandce, podpirale podjetja iz vseh sektorjev, dajale kredite. Mladi bančniški povzpetniki so velikopotezno prodirali na tuje trge, saj so bili s ponudbo spletnih storitev zelo konkurenčni in zelo privlačni za tuje vlagatelje. Njihovi donosi so rasli, a kaj ko je še bolj raslo njihovo zadolževanje v tujini. Leta 2007 je na njihov račun zunanji dolg države znašal neverjetnih 900 odstotkov BDP.

In potem je prišla kriza. Islandska krona je izgubila 85 odstotkov vrednosti glede na evro. Virtualni denar je izpuhtel, banke so se zrušile v enem samem dnevu, brezposelnost je podivjala, poleg tega je gospodarstvo moralo še upogniti hrbtenico in plačevati dolg opeharjenim tujcem. Vse to, ker so se grabežljivi bankirji zaigrali pri igri monopolija. A ljudje se niso dali kar tako. Vstali so in rekli ne. Ne! Demonstrirali so toliko časa, da so s položaja vrgli vlado in guvernerja banke in zavrnili plačevanje tujih dolgov. Potem pa so se lotili posla. Od Mednarodnega denarnega sklada so si izposodili dve milijardi dolarjev in v treh letih postavili gospodarstvo nazaj na noge.

Medsebojna pomoč in nove priložnosti

Islandci se nikoli niso mešali v tuje posle in nikoli jih ni zanimalo, kaj počnejo drugi. Tega so se držali tudi na poti iz krize. Po pomoč so se kot vedno obrnili drug k drugemu, v mejah svojega otoka. Pred desetletjem privatizirane banke so spet državne. Zavrnili so koncept svobodnega, neoliberalnega trga in zahtevali od države, da prevzame odgovornost in opravi svojo dolžnost. Recite temu, kakor hočete – intervencionizem, ekonomski socializem ali kaj drugega – Islandiji je prinesel rešitev iz krize. Država se je izkazala za boljšega gospodarja od zasebnikov. Krona je devalvirala, kar je pripeljalo tuje vlagatelje in prineslo razcvet turizmu. Na morju so otok kot že tolikokrat prej reševali ribiči z bogatim ulovom. V kombinaciji z močnim izvozom in proizvodnjo aluminija so reševali banke in s tem lastno glavo. Po treh letih tako ne iščejo več poti iz krize. Našli so jo.

Nikdar več

Da se krivica ne bi ponovila, so Islandci spremenili ustavo. Pri vsaki reformi morajo sodelovati tudi navadni državljani. Kar 25 jih mora biti, ne smejo pripadati nobeni politični stranki, priporočiti pa mora vsakega od njih 30 drugih državljanov. Na Islandiji verjamejo v družino in tradicijo. Kadar je najtežje, se držimo skupaj! V to verjame tudi Birgitta Jonsdottir, parlamentarka in realistična anarhistka, ki pozna revščino, saj je nekoč po topli obrok hodila v ljudsko kuhinjo. »Mislim, da ustava ne sme biti vklesana v kamen,« pravi, »spreminjati in dopolnjevati bi jo morala vsaka generacija.« Tako kot drugi člani parlamenta nima nobenih posebnih ugodnosti, ne tajnice, ne osebja, ne službenega avtomobila. Vozi se v ekonomskem razredu in prejema plačo v razredu univerzitetnega profesorja.

Ljudje na otoku so neposredni, srčni, takoj vam odprejo vrata doma. Ne poznajo protokola in pompa. Pri njih ne boste našli ene same trgovine z visoko modo. Islandci ne nosijo Chanela. »Mi smo disfunkcionalna družba v postkolonialnem obdobju,« pravi umetnik Haraldur Jonsson. »Vsi imamo občutek, da pripadamo. Potrkam sosedu, ki ga poznam le na videz, in ga prosim, ali mi lahko dva meseca hrani mačko, ker grem na potovanje, pa se mu bo to zdelo popolnoma normalno.« Ljudje puščajo stanovanja in avtomobile odklenjene. Kraje tako rekoč ne poznajo. Drug drugemu pustijo, da živijo, kakor hočejo, in si v stiski priskočijo na pomoč. Katera generacija je v Sloveniji zadnja lahko računala na kaj podobnega? Kdaj smo na to pozabili?

Pred petimi leti je bila Islandija po družbenem bruto proizvodu druga država na svetu, lani 110., štirideset mest za, denimo, Hrvaško. Padec je bil strašen, okrevanje počasno. Tisto glavno, kar so se Islandci iz krute lekcije naučili, pa to, da niso nikomur nič dolžni in da jim ni treba odgovarjati za to, kar jim je storil svobodni trg. Pa čeprav jih Britanci zato imenujejo teroriste.