Iz dnevnega časopisja izvemo, da je Berlusconijeva vlada dejansko opeharila slovensko manjšino (in Slovenijo), ko je lani zagotavljala dodatnih 2,5 milijona evrov za manjšinske kulturne in druge dejavnosti. Šlo je v bistvu za spoštovanje zneska, ki ga je itak določal zaščitni zakon iz leta 2001 (takrat 10 milijard lir).

{jcomments on}

Manjšinske organizacije jamrajo, da jim zmanjkuje denarja, sedaj pa izvemo, da je teh 2,5 milijona evrov dejansko nekje zamrznjenih, dokler jih parlament s popravkom ne vrne tja, kamor spadajo, se pravi v postavko prispevkov iz zaščitnega zakona. Od maja do oktobra se nihče tega ni zavedel?

In kaj bo sedaj? Predsednik dežele Tondo pravi, da se bo pozanimal. Verjetno tudi senatorka PD.

In potem? Ali je – po vašem – zgešen sum, da bodo neizplačane in neknjižene prispevke za letošnje leto vrgli na mizo „manjšinskega omizja“, ki ga Berlusconijeva vlada s slovensko snuje že nekaj časa in bi moralo kaj kmalu zasedati na prvi seji. Nekako se ve že, da bo sejo odprl sam Gianni Letta, za manjšino pa naj bi za mizo sedeli Pavšič (Skgz), Štoka (SSO) in Brezigar (predsednik paritetnega odbora, ki pa o tem nič ne ve). Kdo bo zastopal italijansko vlado se še ne ve, bržkone bodo funkcionarji posamičnih ministrstev. In bodo na mizo postavili, med nerešena vprašanja, Glasbeno matico, pa špetrsko šolo in še kaj… Kot Damoklejev meč pa bo nad glavo manjšinskih članov omizja viselo teh neizplačanih in neknjiženih 2,5 milijona evrov, brez katerih bodo slovenske kulturne ustanove enostavno… crknile. Temu pri nas pravimo grobo mafijsko izsiljevanje.

Stari Andreotti je večkrat citiral rek, da je grdo, če misliš najslabše, a večinoma uganeš. No, mi ugibamo in predvidevamo, da nam bodo teh 2,5 milijard evrov prodali vsaj dvakrat in še Slovenija bo morala v zameno požreti kak grenak zalogaj, naprimer plinski terminal v tržaškem zalivu. Kakšen zalogaj bo morala požeti manjšina, ne vemo. Lahko samo slutimo, da ne bo prijeten. Morda izključitev Rezije iz zaščitenega območja, ali kaj podobnega…

Ali ni napočil čas, da dvignemo svoj ogorčen glas, namesto, da nenehno hodimo sem ter tje s klobukom v roki in prosjačimo? Ali ni napočil čas za enoten, borben nastop, namesto, da se „krovni“ dan za dnem kregata za oslovo senco?

Ali ni napočil čas, ko naj naš dnevni časopis zamenja propagando s kroniko?