J.R.Močnik
Po Evropi se zadnjih nekaj let kot požar širijo študentski nemiri, protesti in zasedbe fakultet.
{jcomments on}
Deloma so jih spodbudili varčevalni ukrepi, ki pomenijo krčenje javnih sredstev za visoko šolstvo in večanje finančnega pritiska na študente (uvajanje in višanje šolnin, študentski krediti, naraščanje najemnin in življenjskih stroškov) in zaposlene na fakultetah (projektno delo, uvajanje nerednih delovnih razmerij, zniževanje plač, najemanje storitev, kot so varovanje ali čiščenje pri privatnih servisih, razbijanje sistema javnih uslužbencev), deloma pa vsebinski pritisk na univerze, naj proizvajajo gospodarstvu všečno znanje (in inovacije) ter »zaposljive« kadre.
Študentje in študentke ter univerzitetni delavci in delavke od Londona do Beograda so na to odgovorili z valom zasedb fakultet, ki so v medijih in javnosti pogosto naletele na nerazumevanje. Očita se jim, da gre za nasilno metodo protesta; da blokirajo prenos znanja na mlade generacije; da kršijo demokratična pravila in kulturo dialoga. To jim očitajo ljudje, ki jih drugače niti najmanj ne moti, da pravila igre na področju znanosti in raziskovanja v celotni Evropi niti najmanj demokratično in povsem netransparentno diktira Evropska komisija; da se pri tem naslanja na »izvedenska mnenja« organizacij, kakršna je OECD, ki o izobraževanju in znanosti sicer ne ve veliko, a kot univerzalno rešitev vseh problemov univerze predlaga več privatizacije in množična odpuščanja; in ki kot vrhunec demokratičnosti vidijo podrejanje univerze zasebnim namesto javnemu interesu.
Zasedba fakultet razvoja znanosti in prenosa znanja ne blokira – nasprotno, iz fakultet šele naredi prostor za temeljne zgodovinske in družbene premisleke, ki na fakultetah, kot delujejo in so organizirane danes, niso mogoči. Šele na z zasedbo osvobojenih fakultetah, ko se rešimo pritiska zaposljivosti in uporabnosti, je mogoče svobodno in odkrito razpravljati o temeljnih družbenih vprašanjih, in šele na zasedenih fakultetah se lahko vzpostavi prostor dejanske demokracije in političnega sodelovanja vseh (ne le študentov in tistih, ki delajo na univerzi, temveč tudi staršev, dijakov, vseživljenjskih študentov in vseh zainteresiranih za prihodnost visokega šolstva in znanosti) mimo sedaj prevladujočih fevdalnih hierarhij in intrig.
Filmski režiser Harun Farocki je nekoč dejal, da se v sodobni družbi demokracija konča pred vrati tovarne – a če tovarno znanja osvobodimo, se tam dejanska demokracija pravzaprav šele začne.
