Številke veljajo več kot prazne besede. ISTAT je objavil, da je v Italiji uradno brezposelnih 2.400.000 ljudi. Med mladino do 24 leta je brez dela vsak tretji! Montijev manever, ki naj bi rešil  državne finance pa je zmanjšal narodni dohodek za 1%, kar vodi naravnost v recesijo.

 {jcomments on}

 

    Medtem se vlada pogaja s sindikati o spremembi tržišča dela. Jokava ministrica Fornero je v svoji ihti prehitela celo industrialce, saj hoče ukiniti celo izredno dopolnilno blagajno. Kar jih pa najbolj žuli je 18.člen delavskega statuta, ki prepoveduje diskriminacijske odpuste uslužbencev, saj bi bili sindikalisti prvi, ki bi leteli na cesto. Kakor v Fiatu, kjer so največjemu kovinarskemu sindikatu zaprli vrata in pravico dejavnosti. V Pomiglianu in Melfiju pa je FIAT na novo zaposlila vse, razen tistih, ki so imeli izkaznico CGIL. Žal s soglasjem »režimskih« sindikatov CISL in UIL, ki imajo v Fiatovih obratih sedeže in vse pravice. V zameno so preklicali pravico delavcev, da sami izvolijo svoje sindikalne predstavnike in odbore. Poslej bodo imenovani. Sindikalni »Porcellum«, pač. Tajnik FIOM Landini je delavcem lahko govoril samo preko mreže. Poudaril je, da Marchionne krši ustavno pravico do sindikalne organiziranosti delavcev. Kovinarji bodo 11.februarja imeli vsedržavno protestno demonstracijo v Rimu.
    Vlada zagonetno molči, tisk tudi. Ker se na obzorju kopičijo črni oblaki nevihte. V Bruslju je 25 držav (vse, razen Češke in Velike Britanije) podpisalo nov ekonomski pakt, po katerem bodo državam članicam dovolili deficit samo za pol odstotka narodnega dohodka, nakopičeni dolg pa ne sme preseči 60%, sicer bodo države trdo kaznovane. Med drugim bi izgubile pravico do pomoči evropskih finančnih institucij. Vse to naj bi vključili kar v ustave, da bo zares obvezujoče.
    In kaj to pomeni za Italijo? Da mora nakopičeni dolg razpoloviti v roku prihodnjih 20 let, od sedanjih 120% na 60%. To pa pomeni vsako leto varčevalni manever za 150 milijard evrov! Torej petkrat več od sedanjega, Montijevega manevra.
    Na koncu bomo zavidali Grke.
    Očitno je, da bodo morale italijanske vlade – po navodilih evropske banke – klestiti proračune, krčiti ceno delovne sile in socialne storitve, predvsem pa bodo morale prodajati vso svojo imovino in podjetja. Splošna privatizacija. V čigavo korist? Najbrž velikih kapitalistov in bank.
    Banke. Vsi dosedanji manevri so bili v njihovo korist. One so krive, če je v ZDA pred petimi leti nastal krizni balon stanovanjskih kreditov in da so se bankroti vrstili drug za drugim, nato pa je finančna kriza pljusknila čez ocean, k nam. V tej petletki so države bogate poloble planeta podarile bankam 25 tisoč milijard dolarjev. Podarile, ne posodile. Niti niso države zahtevale, da bi s tem denarjem postale lastnice kapitalskih deležev in si pridobile pravico odločanja z »zlato delnico«. Ne, zgodilo se je obratno. Rešene banke so se pohotno polastile držav, ki so jih izvlekle iz vode in rešile gotove smrti. Ni naključje, da so sedaj vladarji večine držav v krizi prav imenovani bančniki.
    In kaj so naredile banke s tem podarjenim denarjem? Zaprle so kreditno pipo, da podjetja crkavajo. Očitno čakajo, da bo nastopil čas velikih prodaj javnega premoženja, da se bodo polastile še tega. S podarjenim denarjem, se pravi z denarjem davkoplačevalcev. Torej našim!
    In vendar bi se dalo narediti še kaj. Naprimer Tobin tax, za katero se ogreva celo francoski predsednik Sarkozy. Tobin je Nobelov nagrajenec, ki je predlagal malenkosten davek na finančne špekulacije na svetovnih borzah. Tako majhen, da bi resničnih finančnih operaterjev ne prizadel, kvečjemu samo špekulante, ki igrajo na borzah brez svojega denarja. Državam pa bi navrgel lep kupček denarja za proračunske stroške in investicije.