Kaj smo razumeli po veličastni demonstraciji kovinarjev v Rimu, česar naprimer ni razumel naš Primorski niti pod razno?

{jcomments on}

V Rimu se je zbralo med sto in dvesto tisoč delavcev in mladih na demonstraciji, ki jo je priredil sindikat kovinarjev FIOM CGIL v ojkviru splošne stavke 9. marca. 

Manifestacija je potekala mirno, omikano, živahno, brez incidentov. Udeležili so se je tudi člani raznih gibanj, med njimi tudi predstavnik gorske skupnosti iz Doline Susa, sicer član Demokratske stranke, ki pa je izkoristila dogodek kot pretvezo, da se demonstracije ne udeležijo, saj jih je zanjo bolel želodec. Na demonstraciji je kajpak bila vsa levica : SKP, SIK, SEL in IDV (Ferrero, Diliberto, Vendola, Donadi). Sploh je bilo vse ovito v rdeče zastave. 

Z govorniškega odra je tajnik FIOM Maurizio Landini poudaril, da se sindikat bori za demokracijo na delovnem mestu in pravice, ki so jih delavci pridobili z desetletnimi boji. Politike je pozval, naj se borijo za uveljavitev ustavnih svoboščin, med katerimi je tudi pravica do neposredne izvolitve sindikalnih predstavnikov. Vse to Fiatov upravitelj Marchionne odreka, sindikat kovinarjev je celo vrgel iz tovarn. A se bo FIOM vrnila,, skozi glavna vrata, o tem ni dvoma. 

Landini je FIAT obtožil, da skuša pogojevati italijansko politično sceno, Montijevo vlado pa je pozval, naj se loti krize z drugega konca in ne z rezi na račun revnejših slojev in delavcev. 

Nobenega dvoma ni, da je rimska demonstracija, ki so se je udeležili ljudje, ki so ta dan stavkali in izgubili celodnevno plačo, le začetek dolgega boja proti poskusom, da se v Italiji uveljavi represivni in avtoritarni režim, predvsem na področju dela. 

Žal je Bersanijeva DS gluha za vse to, medtem ko Napolitano spodbuja vlado, naj gre naprej brez obzira z reformo tržišča dela.