Pred nekaj dnevi se je v Trstu, na povabilo Zveze levice, mudil profesor Vladimiro Giacche’, ki velja za enega izmed najboljših poznavalcev mednarodnih ekonomskih tokov, saj deluje kot svetovalec pri pomembnih finančnih družbah. Je tudi sodelavec revije »Marx XXI« in avtor knjige »Titanik Evropa: kriza, ki je še niso opisali«, objavljene pri založbi Aliberti.
Predavatelja, ki mu je sledilo kar lepo število pozornih poslušalcev, sta uvodoma predstavila pokrajinska tajnica SIK Bruna Zorzini in SKP Antonio Saulle, ki sta poudarila predvsem aktualnost obravnavane teme.
{jcomments on}
Svetovna kriza se pravzaprav pričenja leta 2001, še pred atentatom na Twin Towers v New Yorku, vendar je eksplodirala po letu 2007 ter dosegla danes dramatične razsežnosti. Vzrok krize pa je hiperprodukcija dobrin, ki niso bile v celoti prodane, čeprav je nakupe spodbujal sistem kreditiranja preko mreže finančnih podjetij. Potrošnja je bila tako drogirana, a je kljub temu sistem zajela kriza. Države so morale priskočiti na pomoč bankam in zavarovalnicam. V ZDA so za eno samo zavarovalnico dali več kapitala kakor je terjalo dosedanje reševanje Grčije. Zahodne države so bankam nudile jamstva za 14 tisoč milijard dolarjev, dejansko pa so jim izplačale 3500 milijard evrov, ne da bi se jih polastile. Tako se je povečala zadolženost držav, medtem ko so banke sveže kapitale obdržale zase in stisnile kreditno pipo ne samo potrošnikom, a tudi podjetjem.
Rezultat je praviloma politika finančnih restrikcij, krčenja plač in pokojnin, uničenja javnih socialnih storitev. Temu sledi gospodarska recesija in oženje prostora demokracije, ki postaja le prazen okvir za oblast bank in finančnega kapitala.
Giacche’ meni, da jet o konec “kapitalizma s človeškim obrazom”, kakor smog a poznali predvsem v Evropi, kjer je izkoriščanje dela spremljal sistem socialnih storitev pod skupnim imenom »welfare«. Kapitalizem se tako spreminja v sistem avtoritarnega izkoriščanja, ki ne pozna usmiljenja, saj spodbuja tudi mednarodno napetost in vojne pustolovščine, kot pred kratkim v Libiji.
V Italiji je kriza še hujša zaradi ogrome javne zadolžitve, kar je predvsem posledica neznosne davčne utaje 120 milijard evrov letno, medtem ko državnih stroškov ni mogoče pokriti drugače, kot z zadolževanjem.
Giacche’ zato meni, da je nedavni evropski »fiscal compact« škodljiv, ker vsiljuje ustavno klavzulo proti zadolževanju. To na kratek rok pomeni prepovedati evropskim državam izvajanje Keynesovih predlogov o javnih delih in nadzorovani inflaciji kot pripomočkih za izhod iz krize. To je namreč politika, s katero je v ZDA predsednik Roosewelt premostil krizo iz leta 1929. Nesmiselno se zdi, da EU iz kome obuja poražene neoliberistične ideologije.
Upati je, da bo v Franciji zmagal socialist Hollande, ki obljublja, da tega sporazuma ne bo ratificiral. Kajti za Italijo ustavno določilo o prisilnem krčenju zadolževanja brez javnega posega v gospodarstvo pomeni skrčiti javno potrošnjo za 70 milijard evrov letno, torej za 1400 milijard evrov v dvajsetletju, ki ga pakt predvideva s predvidevanjem težkih kazni za kršitelje. Medtem pa monetarna Evropa škripa in se trga po šivih. Sploh je težko predvideti, ali bo preživela.
Kaj pa predlaga marksistično obarvana levica za izhod iz krize? Predvsem odločen poseg držav v gospodarstvo, z novimi tržnimi pravili in prenosom bremena reševanja krize z ramen delovnih ljudi na finančne rente in velika premoženja, ki jih druge evropske države in Montijeva v Italiji ščitijo na vse kriplje.
Značilno je, da so to, več ali manj, politike, ki jih uveljavljajo v tako imenovani skupini Briks (Brazilija, Rusija, Indija, Kitajska, Južna Afrika), ki posledic finančne krize ne čutijo tako, kot mi in si celo privoščijo ponujati zahodni Evropi in severni Ameriki svojo pomoč. Seveda, pod pogojem, da lahko prisedejo k mizi odločanja v mednarodnih finančnih, bančnih in trgovinskih ustanovah.
