Po znani aferi Lusi je sedaj bruhnil na dan še škandal z denarjem Severne lige in razsipništvom Bossijeve družine. Vsi se nekam zgražajo in poudarjajo, da je treba spremeniti sistem financiranja strank. Pri tem pa beremo tudi veliko neumnosti.

{jcomments on}

Naprimer tisto, ki jo razglaša Di Pietro, da stranke ne smejo prejemati javnih podpor. To se dogaja po vsej Evropi, kjer vedo, da bi v nasprotnem primeru v politiko šli samo bogataši, kakor v ZDA, kjer izvolitev predsednika republike stane najmanj milijardo dolarjev. Kdor tega denarja nima ali ga ne zbere, sploh ne gre v volilno kampanjo in se odpove. Pri nas pa bi najbrž tekmovala samo Berlusconi, Montezemolo in kdo iz FIAT-a. Je to demokracija? Kajpak ne.
Koalicija ABC se je medtem dogovorila o nekaterih manjših spremembah, v resnici pa želi imeti vse po starem. Le nekaj več kontrole in, glejte no, stranke, ki bi imele preveč denarja v blagajni, smejo kupovati samo državne obveznice. Da bo Monti zadovoljen…
Med tema skrajnostima je več drugih možnosti, ki bi bile bolj poštene.
Začnimo z navidezno nepomembno malenkostjo: zadnjim obrokom “povračila volilnih stroškov”, 100,9 milijona evrov, ki bi ga morale parlamentarne stranke vnovčiti iz državnih boagajn junija letos. ABC so sklenili, da odložijo izplačilo za nekaj mesecev, tja do jeseni. Se mar kaj spremeni? Nič. V resnici pa je vprašanje “povračila volilnih stroškov” bolj zapleteno. Do njega so imele pravico vse stranke, ki so sodelovale na volitvah in so prejele vsaj 3% glasov. Tako bi preprečili bankrot manjših strank, ki bi se ne prebile preko vstopnega praga 4%, ki ga je določil “Porcellum”. Pa se je oglasil neki Veltroni, iz PD, in primaknil “Calderolijevi svinjariji” svoj piskrček: manjše stranke naj ne prejmejo nobenega povračila, niti za resnične stroške, pač pa naj se denar, ki bi jim pripadal, razdeli med velike, torej parlamentarne stranke. Tako so komunisti in SEL otsali brez počenega groša, čeprav so sodelovali (in plačali) volilno kampanjo, velike stranke pa so se polastile še novega zalogaja, do katerega niso imele najmanjšo pravico. Tako se dogaja, da imajo v blagajnah preveč denarja, saj so potrosile za volilno kampanjo kvečjemu 40% povračila… Ostalo pa investirajo v hotele v Istri (Liga) ali nakup vil in stanovanjskih blokov drugje…
Kaj pa menimo komunisti? Od nekdaj, ko je še obstajala KPI, smo bili mnenja, da stranke bolj kot denar potrebujejo storitve, ki naj jim olajšajo delo. Naprimer sedeže po nizkih cenah, javne tiskarne, poceni telefonske tarife in internetne povezave, brezplačne ali poceni dvorane za javne shode in sestanke, nižje tarife za lepljenje plakatov ali za to vnaprej določena mesta. V tem primeru bi stranke gotovino res lahko zbirale s članarino svojih pristašev, nabirkami, prostovoljnimi prispevki in deležem zaslužka izvoljenih predstavnikov.
Vse to je uresničljivo in tudi poceni.
Kaj je pri vsem tem narobe? To pač, da bi politika spet postala spopad idej, družbena storitev in ne več hlastanje po oblasti in denarju. Zato o predlogih komunistov nočejo slišati.  
Vse stranke bi bile na enakem, brez privilegijev, kakršne uživa, naprimer, radikalna stranka, ki za svojo radijsko postajo prejema 15 milijonov javnega denarja. Zakaj? Ker prenaša seje parlamenta? To lahko zastonj naredi RAI.
Moralizacijo strankarskega financiranja pomeni tudi, da so privatni prispevki strankam javni in da izvoljeni plačujejo svoje sodelavce po pogodbi in s socialnimi zavarovanji. Sicer jim doklada ne pritiče.