Kot je uvodoma pojasnil Franco Juri je stranka Zares že v prejšnjem mandatu v državnem zboru dosegla načelni dogovor o umiku predstavnikov slovenske vojske iz Afganistana do konca leta 2012, sedanja vlada pa tega ne bo izvedla, še več, sprejela je nove zaveze tudi po končanju misije Nata v Afganistanu, ki naj bi se končala leta 2014. Juri je poudaril, da medtem, ko je nedavno sprejeti zakon o uravnoteženju javnih financ (ZUJF) prinesel ukinjanje socialnih pravic, češ da je to potrebno zaradi krize in varčevanja, vlada sprejema nove zaveze v okviru Nata, kot je denimo nakup vohunskega brezpilotnega letala, vrednega 6,8 milijona evrov. To je več kot naj bi znašali prihranki od znižanja pokojnin 26.000 upokojencem.
Ne gre le za Afganistan, je dejal Juri, ampak za položaj Slovenije v Natu in za njeno vlogo v vseh vojaških misijah. Za Zares in za mnoge državljane je militaristična, talibanska in neoliberalistična politika Janševe vlade povsem nesprejemljiva. „V Zares smo za miroljubno politiko in za sodelovanje, tudi za sodelovanje Slovenije v misijah na kriznih žariščih, ampak na način razvojne pomoči“.
Poslanec v Evropskem parlamentu Ivo Vajgl je dejal, da ko gre za vojne, je šlo za zgrešeno politiko tudi v Iraku, Libiji, že jutri pa to utegne postati tudi politika do Irana in Sirije. Spomnil je, da je Evropski parlament tudi na njegovo pobudo leta 2010 sprejel resolucijo o novi strategiji za Afganistan, ki med drugim opozarja na nevzdržnost vztrajanja vojaških sil v Afganistanu in poudarja pomen civilne oziroma razvojne pomoči državi.
Vajgl je prepričan, da se vojaška misija pod vodstvom Nata, kljub napovedim, ne bo končala leta 2014, temveč bo spremenila svoj vojaški značaj v paravojaškega. Tudi po letu 2014 bo torej Slovenija, kot se je zavezala Janševa vlada, sodelovala v „skrajno dvomljivem podjetju“, medtem ko so se ali se se bodo mnoge druge države umaknile iz Afganistana, ne da bi jim kdo očital, da niso lojalne Zvezi.
Vajgl je mnenja, da od majhne države nihče ne pričakuje deleža v Natu, ki bi bil kvantitativno pomemben, zato je „opletanje“ s pol milijona dolarjev pomoči po umiku iz Afganistana brezpredmetno. To je znesek, ki je za Slovenijo velik, za Nato pa povsem nepomemben. Vajgl je še prepričan, da moramo v Sloveniji nasprotovati širjenju mandata, za katerega je bil Nato prvotno ustanovljen, ne pa dopuščati, da je Nato postal svetovni policaj. “Nato bi moral postati transparentna in demokratična organizacija, kar zdaj ni“, je sklenil Vajgl.
Predsednik Zaresa dr. Pavel Gantar se je vprašal, kaj se dogaja s slovenskim parlamentom. Spomnil je na nedavno izjavo prvega predsednika državnega zbora dr. Franceta Bučarja, ki je opozoril, da se oblast iz parlamenta seli v centre moči izven njega. Gantar je opozoril, da se do zdaj ni nikoli zgodilo, da bi se državni zbor pustil tako ponižati vladi in, denimo, pristati na izredno sejo s 27 točkami dnevnega reda, z zelo pomembnimi zadevami, kot sta sprememba ustave in ustanovitev državnega holdinga. Po njegovem mnenju se Janša zaveda, da ne more dobiti naslednjih volitev, zato se loteva sprememb, ki mu bodo zagotovoile moč tudi po tem.
Najprej je zmanjšal število centrov moči in točk odločanja (temu je najbolj namenjen državni holding), zdaj pa smo priče še devalvaciji prava. Ni namreč strašljiv le način, kako se je Janševa vlada lotila sprejemanja zakona o uravnoteženju javnih financ (ZUJF), to je prvi del, strašljivo je to, kako so posamezni Janšini ministri reagirali na krivice, ki jih je povzročil ZUJF, kar tekmovali sov svojem razumevanju pravičnosti. Strašljivo je to, poudarja Gantar, da je pojem družbene pravičnosti odvezan od prava in podvržen individualnemu občutku. „To pa je značilnost totalitarnih režimov – popolna prilagodljivost prava, in tu smo danes“, pravi Gantar.
Menil je, da način, kako se je Janša lotil vpisa zlatega pravila v ustavo spominja na SDS-ovo blokado parlamentarne potrditve vstopa Hrvaške v Nato, v slogu „čim slabše, tem bolje“. To kaže, da je država za Janšo „deveta vas“. Gantar je še prepričan, da vpis zlatega pravila v ustavo ali ne za Slovenijo in za njeno rešitev iz krize ni bistvena, če pa parlament tega ne izglasuje, potem pa je to za Slovenijo zelo slabo.
Janša ve, meni Gantar, da ga čaka glasovanje o nezaupnici, verjetno jeseni, šele padec te vlade pa bi odprl možnost za nastop tehnične, ali bolje, reformne vlade, ki bi znala poiskati (parlamentarno) soglasje za nujne strukturne reforme in popeljala Slovenijo do naslednjih volitev, po zgledu Montijeve vlade v Italiji. Gantar je še dodal, da take reformne vlade ne more voditi nobeden izmed sedanjih predsednikov parlamentarnih strank, za razmislek, ki ga morajo ti o tem šele opraviti, pa smo lahko Janši pravzaprav hvaležni. Gantar je sklenil: „Janša je odkril blokade in lobije, vendar je on sam največja blokada“.
Ivo Vajgl se je odzval tudi na današnjo kolumno dr. Tomaža Mastnaka v časniku Dnevnik, v kateri apelira na Evropo in evropske institucije zaradi širjenja (ne)fašizma in poskusov rehabilitacije kolaboracije, ter na precej osamljene odzive dr. Spomenke Hribar. Vajgl se ob tem čuti nagovorjenega, zato je pojasnil, da se kaj takega, kar se dogaja v Sloveniji v zvezi z umikanjem nekaterih simbolov, obeleževanjem 70. obletnice vaških straž in v zvezi z odločbo Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) o izbrisanih ne bi moglo zgoditi praktično v nobeni evropski državi. Doslej je v nekaterih primerih (npr. Orbanove Madžarske) Evropski parlament reagiral zelo ostro.
Glede načina obravnave odločbe ESČP v zvezi z izbrisanimi je med drugim dejal, da ga izjave Janeza Janše in Vinka Gorenaka spominjajo na uporabo t. im. nadomestnega Žida – ko neko skupino „potisneš na rob in jo ponižaš, da bolje vidiš, kako se napenjajo tvoje mišice“. Sum, je pojasnil Vajgl, da gre za nastanek neke totalitarne politike potrjuje ihta oblasti, s katero skuša nadomestiti nekatere simbole in obeleževanje obletnic vaških straž.
