Rdeče zvezde so bile na odru proslave ob 65. obletnici veljavnosti miru z Italijo, v logotipu prireditve Primorska za vedno, na okoli sto partizanskih praporih pod odrom, na majicah, ki so jih prodajali v dobrodelne namene, in vseh stojnicah ob novi koprski promenadi. (Foto: Bojan Velikonja)

{jcomments on} 

Rdeče zvezde so bile na odru proslave ob 65. obletnici veljavnosti miru z Italijo, v logotipu prireditve Primorska za vedno, na okoli sto partizanskih praporih pod odrom, na majicah, ki so jih prodajali v dobrodelne namene, in vseh stojnicah ob novi koprski promenadi. Če kdo ni razumel, da je to pozitiven in radoživ znak, se je pojavila še ponoči v ognjemetu, ki je po celodnevnem praznovanju napovedal polnočni koncert Siddharte. Koprski občini so očitali že vse mogoče, tega, da tam ne bi znali pretiravati, kot se spodobi, pa jim res ni mogoče očitati. Imeli so tudi mažoretke, pet ali šest zborov, pihalne orkestre, dva predsednika republike s soprogo, Tinkaro Kovač, Ota Pestnerja, ples vlačilcev na morju, Faraone, Obalni godalni orkester in letala s trobojnicami v zraku. Manjkali so samo člani vlade, ki so praznovali doma. Primorski partizanski pesnik Ciril Zlobec, ki je med častnimi gosti sedel v prvi vrsti, je bil zelo zadovoljen. “Tako se praznuje največji praznik našega boja za nacionalno osvoboditev. Po vsaki vojni velesile jemljejo ozemlje manjšim. Mi smo s pariško pogodbo dobili večino našega nacionalnega ozemlja. Malokateremu majhnemu narodu je to uspelo.”

Na ta dan se maha z zastavami. Zlobec pa je imel še eno zadoščenje. Vojne z Italijo je bilo že davno konec, polemike so zdaj doma. “Druga stran naše zgodovine čuti, da je vseeno, če ne bi bilo Primorske, samo da ne bi bilo komunizma. In kateri svoj zgodovinski dosežek lahko oni postavijo za praznik? Prisego Hitlerju. Tega pa v Evropi nikjer ne praznujejo.”

Antifašizem dela čudeže in sklepa presenetljiva pragmatična zavezništva. Župan Boris Popovič se je v svojem pozdravnem govoru veselil navzočnosti Zorana Jankovića in Milana Kučana, Janeza Stanovnika in Igorja Lukšiča. Sonce je še naprej sijalo in z modrega neba niso udarjale strele. Rekel je, da bi z veseljem pozdravil tudi sedanjo slovensko vlado, vendar nihče ni prišel. Politično dimenzijo prireditve je diskretno pripeljal s sodbo, da “pot, ki jo danes ubira naša država za gospodarski razvoj in boljše življenje ljudi, enostavno ni prava”. Ob tem je pogledal proti severu.

Zorana Jankovića je špiknil, da je Ljubljana najlepše mesto na svetu takoj za Koprom, Izolo, Piranom, Sežano in Gorico. “Un caloroso saluti a tutti,” je sklenil v poskusu, da bi prireditev izzvenela dvojezično. Janković se je kislo nasmehnil, vendar bi se moral veseliti izjemnega dosežka. V času, ko Slovenija nikomur več ni všeč, mesta tekmujejo, katero je najlepše v deželi tej. Koper pa je bil v soboto res lep.

Celo državo je v zgodbo pripeljal predsednik Danilo Türk. O Primorcih, ki so se prvi uprli fašizmu, je vljudno govoril v drugi osebi množine, o Slovencih pa v prvi.

“Zbrali smo se tu, v Kopru, na tej veličastni proslavi Republike Slovenije in vseh pozitivnih vrednot, na katerih je zasnovana naša država – demokratičnosti v odločanju o lastni usodi, ustavno zajamčenih človekovih pravic za vse državljanke in državljane, privrženosti mirnemu sožitju narodov in graditvi našega skupnega evropskega doma.” Po kratkem opisu zgodovinskega konteksta je popihal na dušo vsem, ki so v Italijo hodili po kavbojke s prepustnicami. “Za vse to vam gre danes dvakratni hvala, vrli Primorci! Vaš boj je bil epohalnega pomena za slovenski narod, za slovensko državo in za mednarodni mir.”

Primorci so se počutili dobro. Še zlasti ker je več govorcev diskretno opozorilo, da so oni drugi med tem državo spravili na kant. Tudi Türk je ob tem pogledal na sever.

“Živimo v časih ekonomske in politične krize in poti izhoda iz nje še iščemo. Pri tem iskanju je pri nas včasih slišati zastraševanja, kot pravijo, z ‘Brusljem’ ali, kar je še slabše, z ‘grškim scenarijem’. Taka zastraševanja škodujejo našemu gospodarstvu in našemu mednarodnemu ugledu in slabijo naš mednarodni položaj. Izražajo nerazumevanje ciljev in narave naše vključenosti v Evropsko unijo in nerazumevanje današnjih zahtev suverenosti. Povejmo jasno, kaj ta čas v resnici potrebujemo: pogum, odločnost in vero v naše lastne sposobnosti, ne pa strah, negotovost in malodušje! Probleme našega časa smo in bomo sposobni rešiti! To je ključna zahteva naše suverenosti danes.”

Koprčani praviloma niso z ničimer zadovoljni. Irena Urbič, ki desetletja tihotapi kulturo čez vse meje, še posebno slovi kot zajedljiva kritičarka vseh možnih koprskih resničnosti. Pod večer pa je bila spravljiva do svojega mesta. “Danes je bil res praznik, praznovalo pa se je spodobno,” je rekla čez kozarec gingerina. Tudi ona je na mogočnih prsih nosila rdečo zvezdo. “Nekaj grenkobe občutim zaradi mojih italijanskih someščanov, ki danes pač ne praznujejo. Ampak hkrati občutim ponos, ker kažemo, da se Primorci znamo upreti fašizmu in da se bomo znali upreti tudi novemu fašizmu, ki sili že skozi vsako okno te države.”

Učiteljica Metka Kovač je na odru Titovega trga zvečer poslušala svojo hčerko Tinkaro, ki je pela v italijanščini. Govorila je o svojem očetu, ki so ga sošolci prvi dan šole učili, kako naj po italijansko vpraša učiteljico, če sme na stranišče. “Kadar zapojemo Vstala Primorska, na pol jočem na pol pojem. Priključitev me vedno znova gane in razveseli. Uspelo je nekaj, za kar so se naši none in nonoti borili dvajset let pod fašizmom in pet let v drugi svetovni vojni. Primorska ni bila priključena sama od sebe. Ljudje so se zato borili. Drugače bi ostala pod Italijo.”

Petnajsti september je dan, ko je zelo lahko imeti pod rdečo zvezdo radoživ odnos do preteklosti.